33. nedelja med letom, svetovni dan ubogih
»S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje.« (Lk 21,19)
Aleluja. Vzravnajte se in dvignite glave, kajti vaše odrešenje se približuje. Aleluja.
Iz svetega evangelija po Luku (Lk 21,5-19)
Tisti čas so se nekateri pogovarjali o templju, kako je okrašen z lepimi kamni in zaobljubnimi darovi. Jezus pa je rekel: »Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen.« Vprašali so ga: »Učitelj, kdaj pa bo to in kakšno bo znamenje, ko se bo to začelo goditi?« Rekel jim je: »Glejte, da se ne daste zavesti! Veliko jih bo namreč prišlo in bodo govorili v mojem imenu: ›Jaz sem,‹ ali ›Čas se je približal.‹ Ne hodíte za njimi! Ko boste slišali o vojnah in vstajah, se ne ustrašite, kajti to se mora prej zgoditi, vendar še ne bo takoj konec.«
Tedaj jim je govóril: »Vzdignil se bo narod proti narodu in kraljestvo proti kraljestvu. Veliki potresi bodo na mnogih krajih, kužne bolezni in lakota, grozote in velika znamenja z neba. Toda preden se bo to zgodilo, bodo nad vas dvigali roke, preganjali vas bodo, izročali v shodnice in ječe in zaradi mojega imena vas bodo vlačili pred kralje in oblastnike. To se bo dogajalo, da boste pričevali zame. Vzemite si to k srcu, da ne boste vnaprej premišljevali, kako bi se zagovarjali. Jaz vam bom namreč dal zgovornost in modrost, ki ji vsi vaši nasprotniki ne bodo mogli kljubovati ali ugovarjati. Izdajali vas bodo celo starši in bratje, sorodniki in prijatelji, in nekatere izmed vas bodo ubili. Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena, a še las z glave se vam ne bo izgúbil. S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje.«
Praznina, prostor upanja
Saducejska pripoved o sedmih bratih in ženi, ki je bila žena vsem sedmim, je resda čudna in je na prvi pogled nekakšen nesmiselni pravni primer, s katerim so utrujali Jezusa. A ne gre samo za to. Gotovo ste že slišali za starodavno modrost, ki pravi, da mora človek v življenju napisati knjigo, imeti otroka in posaditi drevo. Torej pustiti nekaj za seboj, ker je vedno veljalo, da ljudje živimo naprej po potomcih, ki smo jim kot štafeto predali svoje življenje. Teh osem ljudi pa za seboj ni pustilo ničesar. Kratko malo so umrli in za njimi je zazevala praznina. Grozljiva praznina, nič, ki ga za sabo pusti vsaka smrt.
Zato je tako težko verjeti v posmrtno življenje. Ko mi je umrl oče, sem tudi sam izkusil strahotno stisko, ki jo doživlja človek pred grobom. Naenkrat v življenju nastane velika praznina. Smrt v človeku izkoplje tako globoko luknjo, da je nič, prav nič na tem svetu ne more napolniti. In ta nič boli bolj kot vse drugo. Ker s tem človek, kakršenkoli že je, tudi sam umira. Ko umirajo ljudje okoli njega, ga je vedno manj. V njegovem življenju je vedno več praznine in niča. In zato tudi strahu, žalosti in obupa ali pa tudi – kar je verjetno najhuje – nesmisla.
Toda sam mislim, da za težke stvari, ki se v nas pojavijo v stiku s praznino, ni toliko kriva smrt, kolikor naš odgovor nanjo. V navadi nam je namreč, da poskušamo praznino svojega življenja vedno in čim prej s čim napolniti, s kakšnim delom recimo, zabavo, s kako drugo osebo ali s čim podobnim temu, kar smo izgubili. Da bi preprosto na svojo praznino pozabili. Toda ravno to je narobe. Praznina, ki jo povzroča smrt, je namreč v našem življenju edini prostor, ki nam pove, da je naše upanje močnejše in pomembnejše od vseh naših moči in sposobnosti. In za upanje se človek odloči šele tedaj, ko nima več česa prijeti. Ko v njegovem življenju zazeva praznina, ki je ni mogoče napolniti. Ko mora viseti v nečem nedoločenem, se človek šele popolnoma prepusti. Zaupa. Veruje.
Zato praznino ljudje potrebujemo. Seveda nam ne bo dala odgovorov, kvečjemu nam bo postavila še več vprašanj. Toda ravno nerešena vprašanja nas ženejo k upanju, k temu biseru človekovega obstoja, ki nas dela bolj človeške od česarkoli drugega. Zato mislim, da je praznino potrebno v svojem življenju dopustiti in morda celo za vedno ohraniti. Ker je prav naša praznina, ko v njej iščemo, kričimo in zahtevamo odgovorov, prostor našega iskanja Boga in zato prostor našega vstajenja. Saj Bog »ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti njemu vsi živijo«
(Lk 20,38).
|
|
Molitev
Kako preprosto je živeti, če se zaveš, da si ustvarjen iz bele, prosojne modrine neba; če izročiš Božjemu soncu svoje drobno seme in hladno izrojeno prst duha.
Kako preprosto je ljubiti Stvarnika, Očeta, če vsak dan veslaš na jezeru ljubezni z vesli njegovega čolna.
Kako preprosto je verovati, ko najdeš svojo vero na križu maminega in očetovega Boga.
Kako preprosta je svetost, če vsako delo posveti molitev otroškega srca:
"Oče naš … daj nam danes naš vsakdanji kruh. Kruh miru, ljubezni. Kruh, ki slabo z dobrim vrača. Kruh, ki nas rešuje vsega hudega."
iz molitvene revije Magnifikat |
Molitveni namen za mesec november
Molitveni namen za mesec november
Splošni: dialog in sprava na Bližnjem Vzhodu
Da bi na Bližnjem Vzhodu, ki si ga delijo različne verske skupnosti, zaživel duh dialoga, srečanja in sprave.
»Kot verski voditelji smo dolžni obsoditi vsako nasilje nad dostojanstvom in človekovimi pravicami,« je pozval papež. »Človeško življenje, dar Boga Stvarnika, ima značaj svetega. Za nasilje, ki hoče biti versko upravičeno, zasluži najostrejšo obsodbo, kajti Vsemogočni je Bog življenja in miru. Od vseh, ki trdijo, da ga častijo, svet pričakuje, da so moški in ženske miru, zmožni živeti kot bratje in sestre, kljub etničnim, verskim, kulturnim in ideološkim razlikam.«
Obvestila
Novice od tu in tam
Župnjiska spletna stran ima elektronski naslov! Pišite: zupnija.idrija@gmail.com; web.zupnija.idrija@rkc.si
