Preskoči na vsebino


Služba nekega drevesa

Služba nekega drevesa

 

Mmmmm, kako se je dobro malo pretegnit in nastavit soncu. Pa tudi tale rahel vetrič, ki mi mrši veje in listje mi prav prija. Samo, da ne bo premočan in me bo ločil od mojih »korenin«.

Vidim, da tudi mojim bratom ugaja sonce in vetrič. Glej, glej, tam pri mlajšem bratu si je pa nekdo poiskal senco. Prav veselo sem, da smo že zdaj koristni, preden nas ločijo od »korenin«. Čeprav mi je prijetno, pa navsezadnje komaj čakam, da me posekajo in bom služilo še za kaj več, kot samo za senco. Mogoče bom nekomu služilo kot stol, na katerega se bo usedel po napornem delu, mogoče miza okrog katere se bo zbirala družina, omara, kamor bo družina shranjevala hrano ali obleke, ..., mogoče pa bom celo nekomu opora na stara leta, ali pastirska palica. Ja, res bom bolj koristno, kot sedaj tu. Sicer pa se vsak mora enkrat ločiti od »korenin« in iti svojo pot. Pravzaprav ne svojo, saj bom vedno ob nekom.

Spomnim se, kako je zadnjič en Pastir - imel je prav tako palico, kot bi si želelo, da bi bilo nekoč tudi jaz - zbral okrog sebe malo nenavadno čredo. Poslušala ga je množica ljudi. Mnogi iz množice so v naši senci poiskali prostor in se naslonili na nas, On pa je stal in govoril. Nekaj sem slišalo, ampak nisem vsega razumelo. Spomnim pa se, ko je rekel, da se moramo odločiti, pustiti bremena in iti naprej. Mislim, da je rekel celo, naj gremo za Njim. Dolgo je govoril in zaskrbelo ga je, da je množica lačna, pred sabo pa so imeli še dolgo pot. Prišli so namreč od daleč. Prav zanimalo me je, kje bo dobil toliko hrane, da jih bo nasitil.

Množica je bila pa prav zanimiva. Kot, da ni lačna, kot bi jim bila hrana tista Beseda, ki je prihajala od Njega. Pastir se je malo posvetoval s svojimi spremljevalci in kar naenkrat je bilo hrane še preveč za vse. Le kje jo je dobil? Videlo sem, da so imeli samo par hlebov in nekaj rib, množica pa je bila večja, kot je listja na mojih vejah. Le od kje je prišel ta Pastir.

 

Glej, glej prišel je tudi moj čas, da grem služit. Au, saj to pa boli! No, ja, saj ni tako hudo. Če so do sedaj že mnogi moji bratje in sestre to prestali, bom pa ja tudi jaz.

 

Kam me pa nesejo? Saj tu ni doma tesar! Le kaj bodo naredili iz mene? Aha, vse kaže, da bom podpora za hišo, v kateri bo živela srečna družina, morda podpora za hlev, kamor bodo zvečer pastirji prignali čredo iz paše, ....

Neee, križ delajo iz mene in glej tam peljejo prav tistega Pastirja, ki sem ga zadnjič videl, ko je govoril in nasitil množico. Kaj so pa naredili iz njega? Revež, kako mora trpeti! Pa na glavi ima trnjevo krono! Oh, ne, zdaj bo moral pa še mene nositi! Skušalo se bom narediti lahkega.

Le zakaj mi ne gre in ne gre, da bi mu pomagalo, tudi samo sem vedno težje. Le kaj me sili, da s tako težo pritiskam na njegova ramena. Kaj so mi naložili, da sem tako težko? Pa saj ta revež nosi bremena vsega sveta.

Oprosti mi Pastir, da si pod mojo težo že trikrat padel.

Počasi mi postaja jasno, kakšna je najina usoda. Slekli so te že, zdaj pa še za suknjo žrebajo!?

Verjemi mi, da tile žeblji bolijo tudi mene. Pa ne toliko zaradi lukenj, ki jih delajo vame, ampak zato, ker Ti tako trpiš. Ti, ki si tako lepo govoril in s svojo Besedo nahranil tako veliko množico. Kje pa so zdaj vsi? Tam vidim samo enega, ki stoji on Tvoji Materi. Uboga Mati, kaj mora prestati!

Kaj? Zapustili so te, vse so ti vzeli, zdaj jim boš pa še svojo Mater dal za mamo!? Ti si pa res nekaj posebnega. Zdi se mi, da so Te s tem napisom, ki so ga mi pribili, kot so pribili tudi Tebe, želeli zasmehovati, ampak si jim dobro pokazal. Ti si res Kralj! In to ne samo Kralj Izraela, kot tu piše, ampak Kralj veličastva.

 

Nisem si želelo takega služenja, sem pa srečno, ker je na meni visel Bog.

 

 

Zapisala gospa Rupnik Tajatjana

Lokacija:
Print Friendly and PDF