Preskoči na vsebino


Božič

Božji nam je rojen Sin

Svetle so luči,
ki Božje iščejo poti,
ki vodijo te do ljudi,
takrat se Bog rodi.
 
Tople Božje so sledi,
ki vtisnejo se v dlani,
v srca in oči,
ko večno v tebi zadrhti,
takrat se Bog rodi.


Župnik Jože in kaplan Primoz želiva vam blagoslovljene božične praznike in vse dobro v letu, ki prihaja!
 


Božično voščilo nadškofa Stanislava Zoreta

 

Dober dan, dobri ljudje.

Živimo v času, ko v medijih, ki nam sporočajo dogodke iz sveta in iz naših krajev, slabe novice prehitevajo druga drugo in grozeči naslovi kričijo na nas skoraj z vsake strani časopisov. Kot bi se svet pogreznil v zlo in bi ne bilo nobenega upanja več. Ljudje pa ne moremo živeti brez prihodnosti, brez pričakovanja, brez obljube.

Zato v našo sedanjost tako pomirjajoče zveni beseda oznanila božične noči: "Rodil se vam je danes v Davidovem mestu Odrešenik, ki je Kristus, Gospod." In rodil se je zato, ker je "Bog tako vzljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče ne pogubil, kdor vanj veruje, ampak bi imel večno življenje." Jezusovo rojstvo nam ne obljublja samo jutrišnjega dne, ampak nam zagotavlja tudi večno življenje, ki nam ga podarja Božja dobrota, Božja ljubezen. Kakor je prvo sveto noč razsvetlila svetloba Jezusovega rojstva, tako tudi v mračnost naših dni sije obljuba Božje navzočnosti, ki jo potrjuje vsak božični praznik.

Vsem, posebej pa še tistim, ki doživljate, da je življenje težko, ker vas bremeni bolezen, ker ste osamljeni, ker ste izgubili delo, ker živite v pomanjkanju, ker vas drugi izkoriščajo in zaničujejo, vsem vam želim, da bi Božje rojstvo v vas utrdilo prepričanje, da vas Bog ni zapustil. Prihaja k vam in ostaja z vami. Blagoslovljen božič voščim tudi vsem Slovencem po svetu in vsem, ki so zaradi različnih dolžnosti daleč od doma. Veselje praznovanja delim tudi z vsemi vernikom drugih krščanskih skupnosti. V novem letu 2015 pa vsem prebivalcem naše domovine želim: Mir in dobro!

msgr. Stanislav Zore OFM
ljubljanski nadškof metropolit


 


ožična poslanica koprskega škofa msgr. dr. Jurija Bizjaka

 

Bratje in sestre. Rojstvo Gospodovo pomeni veliko prelomnico v poteku zgodovine človeštva in možno je postaviti vprašanje, v čem se leto rojstva Gospodovega razlikuje od vseh predhodnih in poznejših let. Kaj je potek dogodkov pripeljalo do tega, da je čas dozorel, da je prišla polnost časov in je napočil dan, ko so se uresničila tisočletna pričakovanja izvoljenega naroda?

Na svetovni in mednarodni ravni nikakor ni mogoče najti kaj posebno značilnega, o čemer bi se lahko reklo, da je sprožilo božično zgodbo. Rimski imperij, v okvir katerega je takrat spadalo tudi ozemlje današnjega Izraela, je že dolgo poprej in tudi pozneje obvladoval ves tedaj znani svet in ga več kot uspešno vodil in urejal.

Tudi na ravni izvoljenega ljudstva ni mogoče najti nobenega posebnega dogodka, ki bi ga lahko imeli za vzrok ali za povod Gospodovega prihoda. Na ozemlju obljubljene dežele je tedaj živelo okrog milijon judov, ki so bili pomešani med približno enako število prebivalcev drugih narodov in verstev, s katerimi so bili v stalnem boju za svoje narodne in verske običaje in navade.

V tem milijonu judov pa je v letu Gospodovega rojstva živelo tudi okrog tisoč zaročencev iz Judovega rodu. In prav med temi tisoč zaročenci sta bila tudi Jožef in Marija iz Davidovega kraljevega rodu, izvoljenca Gospodova, ki ju je obsenčila moč Najvišjega in se nista bala prepustiti se popolnoma njegovemu skrivnostnemu in veličastnemu načrtu. Skrivnost Božiča je skrivnost teh dveh zaročencev.

Bratje in sestre. Prav nobenega razloga nimamo, da bi ne verjeli v skrivnostni načrt, ki ga ima naš Stvarnik prav z vsakim izmed nas. Zato se z veseljem lotevamo svojih vsakodnevnih opravil in zato z veseljem slavimo rojstvo Gospodovo in z velikim pričakovanjem stopamo v novo leto, ki prihaja. Vsem želim obilje božičnega miru in svetega blagoslova v prihajajočem letu. Mir Gospodov naj bo vedno z vami.

 


Božič – praznik Jezusovega rojstva

Jezusovo rojstvo - New Haven, Connecticut - ZDA - vir - Centro Aletti

Na božični dan, 25. decembra, v Katoliški Cerkvi praznujemo rojstvo Jezusa Kristusa. Vsebina praznika je povezana s skrivnostjo Božjega učlovečenja. Z Jezusovim prihodom v zgodovino se je Bog dokončno in nepreklicno zavzel za svet in za človeka.[1]

Natančen datum Jezusovega rojstva ni znan, čeprav je njegovo rojstvo zgodovinsko dejstvo. Po tem dogodku od 6. stoletja naprej štejemo tudi človeško zgodovino. Papež Julij I. (337–352) je za datum Jezusovega rojstva določil 25. december. Čas zimskega solsticija je bil že v predkrščanskih časih obdobje praznovanja in festivalov. Cerkev se je temu prilagodila in obdobju okoli solsticija, ko se dnevi začenjajo daljšati, dala novo vsebino. Ob prihodu nove luči v naravo kristjani praznujemo novo Luč, ki ne bo nikoli ugasnila. Kakor koli natančen datum Jezusovega rojstva za krščanske veroizpovedi danes ni več bistvenega pomena, pač pa je glavna njegova vsebina: Božji Sin se je učlovečil in prišel na svet, da bi človeštvo odrešil njegovih grehov.

V Cerkvi so za božič že zgodaj vpeljali navado trikratnega obhajanja maše (opolnoči, ob zori in podnevi), kakršne nima noben drug praznik. Cerkev še danes ob božiču opravlja trikratno evharistično slavje – vsak duhovnik sme izjemoma opraviti tri maše. Pri polnočni maši je največji poudarek na Jezusovemu rojstvu v hlevu[2] in hvalnici angelov, pri zorni ali pastirski maši se pripoved nadaljuje s pastirji, ki so obiskali Jezusa,[3] s čimer se pripoved o rojstvu konča. Dnevna maša je vsebinsko najgloblja, saj je središčni odlomek iz Svetega pisma vzet iz začetka Janezovega evangelija.[4]

»Ko Bog v polnosti časov pošlje svojega edinega Sina in Duha ljubezni, razodene svojo najglobljo notranjo skrivnost. Bog sam je večno izmenjavanje ljubezni: Oče, Sin in Sveti Duh; in namenil nam je deležnost pri tem večnem izmenjavanju« (Katekizem Katoliške Cerkve 221). V liku Jezusa Kristusa, učlovečenega Božjega Sina, najdemo razlago Boga Očeta, ki nam je razumljiva šele po delovanju Svetega Duha, ki je izlit v našo notranjost.[5]

Praznik Jezusovega rojstva je za vsakega kristjana priložnost, da se odpre in dovoli, da se Bog rodi v njegovem srcu ter tako utrdi in poglobi svojo vero.


1] Prim. »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16).

[2] »In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora« (Lk 2,7).

[3] »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo« (Lk 2,10).

[4] »V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela. Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zavoljo pričevanja, da bi pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga. In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice. Janez je pričeval o njej in klical: »To je bil tisti, o katerem sem rekel: Kateri pride za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz.« Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil« (Jn 1,1–18).


Bogoslužna priprava na božič – božična osemdnevnica

Objavljeno: 04.12.2012 | Dogodek: 17.12.2014: Katoliška Cerkev

Antifonarij - vir - splet

Splošna razlaga božične osemdnevnice

Sklepno obdobje adventnega časa v Katoliški Cerkvi začenjamo 17. decembra z božično osemdnevnico, ki predstavlja neposredno bogoslužno pripravo na božič. Bogoslužna priprava v obliki osemdnevnice vernikom želi približati hrepenenje in pričakovanje Gospodovega rojstva. Pomembno vlogo in slovesni ton v tem času pri bogoslužju dajejo posebne antifone, imenovane tudi O – odpevi, ki so odpevi pred Marijinim slavospevom Magnificat (prim. Lk 1,47–55). Antifone razlagajo prispodobe iz bogate svetopisemske simbolike, ki napoveduje Jezusovo rojstvo. Njihov namen je pospešiti in spodbuditi veselo pričakovanje. V osmih dneh se zvrstijo naslednje antifone, pri čemer se vsaka izmed njih začne z odpevom: O Modrost, O Gospod in Voditelj, O korenina Jesejeva, O ključ Davidov, O Vzhajajoči, O Kralj narodov ter O Emanuel.

Pojma božična osemdnevnica ne smemo enačiti s pojmom božična osmina. Prva predstavlja neposredno pripravo na božič, druga pa je obdobje osmih dni, ki jih v bogoslužju obhajamo po božiču.

 

Strokovna razlaga božične osemdnevnice in O – odpevi

Liturgična navodila govorijo le o posebni pripravi na praznovanje Gospodovega rojstva. Ta priprava se začne 17. decembra in znaša le osem dni priprave. Ker je 24. decembra že sveti večer, se ta priprava praktično omeji na en teden. Prav temu tednu ustreza sedem spevov, ki se v latinščini imenujejo Antiphonae Majores ali O – antifone, tudi O – odpevi, saj se sleherna začne s črko »O«, s katero ob hrepenenju izražamo tudi začudenje.

Te antifone pozna Cerkev že iz časa Amalarija iz Metza (+ 851 po Kr.), ki je predstavnik alegoričnega načina razlaganja bogoslužja. O antifonah pravi takole: »Antiphonae, quae habent omnes O in capite, signum quoddam admirabile et investigabile ostendunt nobis in his diebus celebrari.« To so: O Sapientia, O Adonai, O radix Jesse; O clavis David, O Oriens, O Rex gentium, O Emmanuel, ki se v Molitvenem bogoslužju nahajajo pred Marijinim hvalospevom – Magnificat, pri maši pa stojijo kot vrstica pri aleluji. Tem sedmim antifonam je za 24. december dodana antifona iz prvih večernic praznika Gospodovega rojstva Cum ortus fuerit sol de caelo (Ko bo jutri sonce vzšlo, bomo videli najvišjega Kralja, ki prihaja …) tako, da jih je osem. Iz tega sledi, da gre za osemdnevno pripravo na praznik Gospodovega rojstva.

Iz zgodovine razvoja bogoslužja vemo, da je rimski obred poznal le sedem O – antifon, medtem ko so druge Cerkve poznale podobne antifone in tudi več kot rimska Cerkev: devet ali celo dvanajst. Po tej različnosti se je kljub rimskim sedmim antifonam ustalil izraz novena kot priprava na praznik za razliko od octava, ki je osemdnevno praznovanje praznika.

Rimske O – antifone pripisujejo papežu Gregorju Velikemu (540–604 po Kr.) in tvorijo v akrostihu od zadaj naprej zanimivi besedi »ero cras«, (v bodoče bo … ali jutri bo …), izraz upanja, ki ga sedaj vsebuje antifona za zadnji dan devetdnevnice. Skratka, izraz novena ali devetdnevnica ima simbolni pomen. To je sveti čas pobožnega in veselega pričakovanja.

 


Vas zanima? Oglejte si!
 

 

Božično molitveno bogoslužje

Božična PPS gradiva

 

 

Lokacija:
Print Friendly and PDF