Preskoči na vsebino


Velika noč

VELIKA NOČ

Velika noč je največji krščanski praznik. Ta dan se spominjamo največjega čudeža in temelja naše vere, ki je vstajenje Jezusa Kristusa od mrtvih. Po starodavni slovenski navadi so v jutranjih urah po župnijah vstajenjske procesije z Najsvetejšim.

Skrivnost vstajenja lahko razumemo samo v moči vere, ki je presežni Božji dar. Čeprav k razumevanju verske resnice pripomorejo številni materialni dokazi, je vera v Kristusovo vstajenje sad vzgoje in osebne duhovne poti.

Jezus Kristus nas je s svojim trpljenjem in smrtjo odrešil, kar pomeni, da greh in smrt nimata zadnje in dokončne besede v našem življenju, ampak nam je Jezus odprl pot v večno življenje. Odrešenje odpira možnost za uresničitev posameznikove osebne svobode, s pomočjo katere lahko človek v polnosti živi prejete talente ter dokazuje, da je življenje z Bogom močnejše od smrti. Jezus je v svojem zemeljskem življenju večkrat napovedal svojo smrt in vstajenje od mrtvih, ki bo pomenila osvoboditev od brezupnega položaja človeka v končnem zemeljskem življenju.

Kristjani verujemo v Jezusovo vstajenje zaradi pričevanj oseb, ki se jim je Jezus prikazal po vstajenju in jim z očitnimi znamenji dokazal svojo istovetnost.

Velika noč je praznik veselja in upanja. Veselje kristjani izražamo z vzklikom aleluja, ki je v velikonočnem času na poseben način izpostavljen. Izhaja iz hebrejskih besed Hallelu in Yah, kar pomeni slavite Jahveja, to je Boga.

 

Velikonočni čas


Velikonočni čas traja petdeset dni od velike noči do binkošti. To je sedemkrat sedem dni. Številka sedem je podoba polnosti (prim. stvarjenje sveta v 1Mz 1) in kaže na večno življenje. Zato je velikonočni čas, ki podaljšuje veselo praznovanje velikonočne zmage, postal za cerkvene očete podoba večnosti in doseganja Kristusove skrivnosti. Za Tertulijana, ki je živel ob koncu drugega stoletja, je petdeset velikonočnih dni čas velikega veselja, saj praznujemo  skrivnost odrešenja po Kristusovem vstajenju do prihoda Svetega Duha nad učence in nad celotno Cerkev. Za praznovanje vse te vsebine je en dan premalo, zato Cerkev posveti petdeset dni, ki tako postanejo razširitev velikonočnega veselja.
Veselje in zahvala, praznovanje luči in življenja, to je velikonočni čas, čeprav ima velikonočna osmina bolj izrazit značaj radosti in meditacije o Kristusovem vstajenju ter premišljevanja o rojstvu iz krsta slehernega kristjana, saj s krstom postane deležen življenja vstalega Kristusa.
V tem času beremo evangeljske odlomke o Jezusovih prikazovanjih po vstajenju in o  njegovih zadnjih govorih o zapovedi ljubezni, o Njegovi povezanosti z Očetom, o obljubi drugega Tolažnika, Duha resnice …

40 dni po veliki noči obhajamo Gospodov vnebohod, ko se spominjamo Jezusovega odhoda v nebesa k Očetu. Jezus se je po vstajenju še 40 dni prikazoval učencem in izbranim pričam vse do vnebohoda (prim. Mr 16,19–20; Lk 24,50–53 in Apd 1,9–11). Zadnje Jezusovo prikazanje se konča z vstopom njegove človeške narave v Božjo slavo, ki jo upodabljata oblak (prim. Apd 1,9; prim. tudi Lk 9,34-35; 2 Mz 13,22) in nebesa (prim. Lk 24,51), kjer odslej sedi na Božji desnici. Ta zadnja stopnja ostaja tesno zedinjena s prvo, s prihodom iz nebes, ko se je učlovečil. Človeštvo, prepuščeno svojim naravnim močem, ni imelo dostopa do »Očetove hiše« (Jn 14,2), do življenja in sreče v Bogu. Samo Kristus je mogel odpreti človeku ta dostop, »tako da imamo mi, njegovi udje, upanje, da bomo prišli tja, kakor je šel on, naša Glava in Začetek« (vnebohodni hvalospev).

50 dni po veliki noči pa obhajamo binkošti, praznik prihoda Svetega Duha. Po svetopisemskem poročilu je ta dan nad zbrane učence in Božjo mater Marijo prišel Sveti Duh (prim. Apd 2,1–11; Jn 20,19–23). Beseda binkošti izvira iz grške besede pentekoste, to je petdeseti – petdeseti dan. Binkoštna nedelja sklepa petdesetdnevno praznovanje Kristusovega vstajenja.
K Jezusovemu poveličanemu življenju pri Očetu spada tudi podaritev Svetega Duha, s katerim nam Kristus že sedaj omogoča povezanost s troedinim Bogom. Kristusova človeška navzočnost na zemlji je prenehala, nastala pa je duhovna navzočnost v zakramentu Svetega Rešnjega Telesa. Ta navzočnost se uresničuje po Svetem Duhu, ki je Duh poveličanega Kristusa sedečega na Božji desnici.
Delovanje Svetega Duha se je izrazito razodelo na binkoštni praznik, ko so bili učenci napolnjeni s Svetim Duhom in so začeli pogumno pričevati o Jezusu Kristusu in njegovem odrešenjskem delu. Tako so učenci v moči Svetega Duha vmesili kvas Božje besede v testo človeške zgodovine.
Na prve binkošti je bila po delovanju Svetega Duha rojena Cerkev. »Ko je Sin končal delo, ki mu ga je Oče zaupal, da ga izvrši na zemlji, je bil na binkoštni dan poslan Sveti Duh, da bi neprestano posvečeval Cerkev in bi tako verujoči po Kristusu imeli v enem Duhu dostop k Očetu … Po njem Oče oživlja vse ljudi, ki so po grehu umrli, dokler ne bo njihovih umrljivih teles v Kristusu obudil od mrtvih« (C 4).
 


Velika noč Gospodovega vstajenja

 

Velika noč je najpomembnejši krščanski praznik, ker ta dan praznujemo največji čudež in temelj naše vere, ki je vstajenje Jezusa Kristusa od mrtvih. Letos bomo veliko noč obhajali 5. aprila.[1]

Na začetku je bilo velikonočno izkustvo izkustvo srečanja: razkropljenim in prestrašenim učencem velikega petka se prikaže Jezus kot živ (prim. Apd 1,3). Grob, kraj smrti, z vstajenjem postane kraj upanja; ni več prostor, okrog katerega bi se zbirali, ampak kraj, na katerem se vse šele začenja.[2] Jezus Kristus nas je s svojim trpljenjem in smrtjo odrešil, kar pomeni, da greh in smrt nimata zadnje in dokončne besede v našem življenju, ampak nam je Jezus odprl pot v večno življenje. Odrešenje odpira možnost za uresničitev posameznikove osebne svobode, s pomočjo katere lahko človek v polnosti živi prejete talente ter dokazuje, da je življenje z Bogom močnejše od smrti.

Jezus je v svojem zemeljskem življenju večkrat napovedal svojo smrt in vstajenje od mrtvih,[3] ki bo pomenila osvoboditev od brezupnega položaja človeka v končnem zemeljskem življenju. Jezusova obuditev od mrtvih opredeli zgodovino sveta kot poslednjo zgodovino, ki skriva v sebi pričakovanje novega stvarstva. Kristus vstane in zavzame dejaven odnos do svoje zgodovine in zgodovine tistih, za katere se je daroval v smrt. Velikonočni dogodek je zmagoslavje svobode, milosti in ljubezni.[4]

Kristjani verujemo v Jezusovo vstajenje zaradi pričevanj oseb, ki se jim je Jezus prikazal po vstajenju in jim z očitnimi znamenji dokazal svojo istovetnost.[5] Dva učenca na poti v Emavs sta ga prepoznala po lomljenju kruha (prim. Lk 24,13–35).

Skrivnost vstajenja lahko razumemo samo v moči vere, ki je presežni Božji dar. Čeprav k razumevanju verske resnice pripomorejo številni materialni dokazi, je vera v Kristusovo vstajenje sad vzgoje in osebne duhovne poti. Po starodavni slovenski navadi po župnijah potekajo vstajenjske procesije z Najsvetejšim v različnih oblikah v jutranjih urah.

Aleluja

Velika noč je praznik veselja in upanja. Veselje kristjani izražamo z vzklikom aleluja, ki izhaja iz hebrejskih besed hallelu in Yah, kar pomeni: slavite Jahveja, to je Boga. Alelujo pojemo pred evangelijem, ki je veselo oznanilo. Aleluja je star bogoslužni vzklik v čast in hvalo Jahveju, ki se pogosto nahaja na začetku in na koncu psalmov.

Veselje ob veliki noči je težko izraziti z eno samo besedo, zato se beseda aleluja večkrat ponavlja kot refren. Pred največjim Jezusovim čudežem, vstajenjem od mrtvih, človeške besede ne zadoščajo. Petje aleluje je podobno vriskanju planinca v gorah, ki se na tak način veseli čudovitega sončnega vzhoda. Občutij srca ne izpove z besedami, ampak jih izrazi z vriskanjem. Podobno se zgodi kristjanu: ob pogledu na Sonce – Jezusa Kristusa, ki je vzšlo nad temo velikega petka, ne najde pravih besed. Ostane mu samo jecljajoča, začudena, vesela aleluja.

Staro ime za veliko noč je pasha, ki pomeni prehod v Božje mesto, na čigar ulicah se poje aleluja (prim. Tob 13,18). Pride ura, ko bo tudi v temine našega življenja posijalo neminljivo sonce in bomo peli večno alelujo.

Velikonočni ponedeljek

Na velikonočni ponedeljek želimo kristjani utrditi našo vero v vstalega Jezusa tako, da veselo novico o vstajenju delimo s prijatelji in se skupaj z njimi veselimo. Kakor sta učenca na poti v mesto Emavs razpravljala o Kristusovem vstajenju in ga prepoznala po lomljenju kruha, tako smo kristjani povabljeni, da živimo veliko noč v vsakdanjem življenju s spominjanjem na zmago življenja. Tradicionalno so obiski in voščila na ta dan dobra priložnost za oseben stik in sporočilo upanja.


VELIKONOČNO VOŠČILO SLOVENSKIH ŠKOFOV

Dragi bratje in sestre!

V času, ko hodimo od groba do groba, z enega vrta ovenelih vencev na drugega, tako pretresljivo zveni beseda angela ob grobu: »Kaj iščete živega med mrtvimi?« (Lk 24,5). Žal nas vsakdanjik preveč pogosto vodi k iskanju med mrtvimi. Hodimo od groba, se vedno globlje pogrezamo v obup in vijemo roke v žalovanju nad mrtvimi upi. Velika noč pa nas vabi, da od grobov odidemo k bratom in sestram. Bratom in sestram moramo sporočiti, da Živega ne moremo iskati med mrtvimi. Da je vstal in živi.

Velikonočni kristjan ne hodi več h grobovom, ampak napoti svoj korak k bratom in sestram. S seboj nosi oznanilo vstajenja, oznanilo življenja in veselja. On, ki so ga razpeli na les in umorili, je vstal in živi.« Aleluja. Veselimo in radujmo se! Aleluja.

Vam, ki ste zaradi brezobzirnosti in sovražnosti ljudi skupaj s Kristusom zasmehovani, vam, ki ste v svojem trpljenju križani skupaj s Kristusom, vam, ki se vam je življenje stemnilo, tako da sonce ne daje več svetlobe in je luna otemnela, vam, ki ste pod bremeni in težo življenja skupaj s Kristusom položeni v grob, vsem vam želimo, da biv Kristusovem vstajenju doživeli, kako se tistim, ki Boga ljubijo, razmaknejo vsa obzorja in se tudi sredi največje teme zasvita zora velikonočnega jutra. Vsem voščimo blagoslovljeno veliko noč.

Vaši škofje


Velikonočna poslanica ljubljanskega nadškofa metropolita msgr. Stanislava Zoreta


 

Ne bojte se!

Jezusa iščete, Nazarečana, križanega;

vstal je, ni ga tukaj…

 

To je bila prvovrstna novica tistega dne, prvega po soboti, ko je Marija Magdalena odkrila, da je grob, v katerega so na veliki petek položili mrtvega Jezusa, prazen…

Grob je bil čisto nov, vklesan v živo skalo in prepoznaven. Bila je zraven, pomagala je pri Jezusovem pokopu in nič ni ušlo njenemu ljubečemu pogledu. Vse je globoko doživljala, zato tistega jutra ni mogla dojeti, da  je grob prazen, da Jezusa ni… 

Bratje in sestre, izkušnja tistega jutra in iskrica navdušenja, ki je zagorela v srcu Marije Magdalene je zanetila neugasljivi ogenj vstajenskega veselja. Naj tudi nas vse ogreje, razsvetli in osreči s trdnim upanjem in velikonočnim veseljem.

Blagoslovljeno sveto veliko noč voščiva!

župnik Jože in kaplan Primož
 

Lokacija:
Print Friendly and PDF