Anica Kovačič, Idrija
V ranih letih sem hodila z atom Ludvikom na kor in to doživljala kot privilegij. Spremljanje dolgočasnega dogajanja pri sveti maši, »od zgoraj« s kora, je bilo bolj udobno, kot se drenjati v prezbiteriju v družbi ostalih otrok. Pozneje sem pričela peti v otroškem zboru, kasneje v mladinskem, še kasneje v mešanem zboru do današnjih dni. Moje dojemanje »privilegija« se je začelo spreminjati. Pevske vaje zahtevajo čas, vztrajnost, zvestobo in gorečnost. Kljub temu, še vedno trdim, da je to »privilegij«, saj mi je bila prav preko pevskega sodelovanja pri bogoslužju, dana milost poglobljenega bližanja bogastvu SKRIVNOSTI svete maše in evharistije.