V eni izmed oddaj ob 30-letnici slovenske države je voditelj vprašal sogovornika, bil je eden od politikov, ki so tkali obleko mlade države, ali se mu ne zdi, da je Slovenija razdeljena bolj kot kdajkoli prej. Krilatica, o kateri te čase veliko govorimo. Odgovor ga je nekoliko presenetil, to se je videlo, gost je dejal, po spominu pišem, da so različna mnenja v demokraciji nekaj povsem normalnega – celo zaželenega. Je pa res, da smo bili dolga leta vajeni živeti v družbi, v kateri vsi mislijo – oziroma morajo misliti – enako. In smo zato prepričani, da bi tako moralo biti tudi sedaj, da se zato zdi, da je družba razdeljena. Pa je samo normalna. Taka, kot mora biti, pluralna, torej, in da je v vsem tem bolj bistveno vprašanje, koliko smo sposobni ljudje različnih mnenj primerno sobivati.

Kot »profesionalni« oznanjevalec sem tudi sam ničkolikokrat v skušnjavi, da bi se trudil »pritegniti« ljudi v cerkev, da bi skušal »zadržati« mlade po birmi, da bi preberite samo, kakšne glagole uporabljamo, nekaj povsem drugega so od tega, kar svoje učence povsem nedvoumno sprašuje Jezus: »Ali hočete tudi vi oditi?« (Jn 6,67)

Zanj je pri učencu na prvem mestu svoboda, ker samo ta zagotavlja, da gre pri vsem skupaj za osebno odločitev, ki bo tudi edina prenesla tako ugodne kot neugodne okoliščine (2 Tim 4,2). Ker si lahko učenec samo, če se za to odločiš, ne, če si v to kakorkoli prisiljen: »Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga.« (Jn 6,69)

Morda pa raje prepričujemo in ne oznanjamo samo zato, ker smo še vedno tako zelo okupirani z uspehom, s statistiko, z rezultatom, po katerem smo vajeni ceniti svojo vrednost. Kot da ne vemo, da je najlepše oznanilo, ki ga imamo kristjani za svet – drugačen od nas – prav spoštovanje. Ali kot bi rekli z neko drugo frazo, »živi in pusti živeti«.

Vaš župnik Marko