Da je Marija Magdalena tistega jutra, »še v temi« (Jn 20,1), hodila do groba, ni nič nenavadnega. To je nasploh pot človeštva, proti grobu gremo, vsi po vrsti, tja smo namenjeni, in z vsakim grehom, z vsako težko napako, podobno tistim »v temi« velikega petka, smo vse bolj mrtvi, vse bolj gotovo obsojeni na smrt. A »še v temi«, prav tam se dogaja velika noč, v potrtosti, razočaranju, bolečini, v teh naših mnogih velikih petkih in noči, zmagah zla in smrti, ki nas tako velikokrat oplazi in nas prevzame, tako veliko je v nas smrti.

Nekaj težkega je bilo zato v tistem jutru, »še v temi«, torej v noči, videti, »da je kamen odstranjen od groba« (Jn 20,1), v temi se težko vidi. Ker je težko opaziti, da je nekaj drugače, kot smo pričakovali, kot smo si v svoji človeški logiki predstavljali, da bo, ker je težko verjeti, da je na kraju smrti nekaj živega, da je v moji noči nekaj jutranjega – svežina groba, ki bi moral trohneti, sproščenost povojev, ki bi morali zategovati, nežno, s pozornostjo in ljubeznijo zložen prtič, odstranjen z glave kriminalca, vprašanje: »Kaj iščete živega med mrtvimi?« (Lk 24,5)

Dolžnost učenca, ki zagotovo pride do groba, tako pač je, pa je iskati tam, v grobu, na kraju niča in smrti, za zapečatenimi vrati nekaj živega, dobrega, iskati znamenja življenja v grobu, dopustiti, da so tam, znamenja ljubezni sredi zla, vsak dan izbrati napor, ki poraja življenje: videti obžalovanje in videti odpuščanje, namesto mrtvega videti živega človeka, videti namesto mrtvega živega Boga, ki zmaguje nad mojim zlom in mojim obupom. Iskati v navidez mrtvih ljudeh nekaj živega, iskati nekaj živega tudi v sebi, neko drobtino upanja in ljubezni.

Pustiti se premagati od Božje ljubezni, to pomeni živeti veliko noč, priznati, da je On večji od našega zla in smrti. Aleluja, Gospod je vstal!

Veselo veliko noč vam želiva župnik Marko in vikar Alan!