Dragi naši birmanci!

Ko vam govorim o Svetem Duhu, o njegovih darovih, o vsem, kar birma – ta viharni zakrament – prinaša v življenje mladega človeka, mi je pred vami vedno nekoliko nerodno. Preprosto zato, ker vem, da vam govorim o stvareh, ki so težke in neprivlačne. In takih stvari naš čas ne mara preveč, nobeden od nas, ki živimo v njem. Navadili smo se, da izbiramo lažje stvari, da se prepustimo toku, pretežko, skoraj bi rekli, da neumno je biti drugačen od družbe, v kateri živimo, razmišljati, opazovati, se truditi, premagovati svoj egoizem. Čeprav je samo to tisto, kar vodi v življenje, ne po mojih, po izkušnjah tistih, ki so bili pred mano, sklepam …

Zato ne umolknem, četudi vem, da me nočete poslušati. Vam niti ne zamerim. Tudi sam se ne bi hotel poslušati. A ne utihnem zato, ker vem, da potrebujete glas, ki vas črviči v prsih, ki vas spravlja v zadrego in vam postavlja vprašanja. Ker vem, da tak glas potrebujem tudi jaz, da se ne izgubim v iluziji, da sem čisto dober človek, dokler sem povprečen, točno tak kot vsi ostali.

Zato mi ne zamerite. Provociram vas in sprašujem, ker vas želim prisiliti, da najdete vsaj kakšen odgovor. Tako namreč mene v stisko spravlja Sveti Duh, ko zvečer na okenski polici zrem na ulico in bi rad spal, pa ne morem, ker tudi sam vlečem napačne odločitve – in se ne izgubim samo še zato, ker mi nekdo postavlja neprijetna vprašanja. Dokler so ta vprašanja, dokler se z njimi borim in pustim, da mi ne pustijo spati, dokler sem se še sposoben jokati nad neumnostmi, ki sem jih naredil, sem živ, do takrat sem še občutljiv do vas in drugih, s katerimi živim.

Sprašujem vas, ker mi je za vas mar. Zato vas skupaj s Svetim Duhom vlečem v vihar, v negotovost, ne da bi vas pokončal, da bi vas spravil v življenje. Ker drevesa, ki so vajena viharjev, preživijo vsako, tudi najtežjo nevihto. In tega vam želim, veliko premaganih viharjev, da boste trdni ljudje – in v svoji trdnosti nežni prijatelji.

Vaš župnik in prijatelj Marko