Na katehetskem sestanku je, ko smo pretresali, katero vzgojno usmeritev postaviti v letošnji post, kar samo od sebe vzniknilo težko spoznanje, kako zelo individualistično so že usmerjeni naši otroci, morda tudi zato tako zelo zaprti in nesposobni pogovora, kakor da drugih, ne samo da jih sploh ne opazijo, temveč da jih niti ne potrebujejo več. Ker jih pač res ne. Saj imajo dovolj, hrane, pijače, oblek, da jih kar naprej pozabljajo v učilnici, dovolj denarja, dovolj zabave na telefonu, da ne potrebujejo drugih. Dovolj so si.

Vedno pravim, da so otroci in mladi samo ogledalo našega časa, torej nas, odraslih, ki se zgražamo nad stanjem naših otrok, mi smo postali tako zelo samozadostni, da tega nezavedoma učimo tudi naše otroke, živeti (kolikor se le da) brez drugega. Manj težav je tako, drugega namreč razumemo kot lastno omejitev. Naš čas se je pač zgradil na premisi pomembnosti posameznika, egocentričnosti, kjer naj bi človek zato, da bi se primerno ovrednotil, svoj jaz postavljal pred vse druge stvari. To seveda ni nič slabega, vsekakor je vedno treba ceniti pomembnost in vrednost posameznika, težava pa je, ko se začne obnašati, kakor da je ves svet namenjen samo temu, da mu služi, da mu izpolnjuje želje.

Tak človek je zato človek pravic. Vse mu pripada. Tako postaja lastniški in vase zagledani jaz, ki je naši družbi prinesel svet brez dolžnosti, torej brez čuta za drugega. Samo še na pogrebih, tistih res težkih, kakršni so pogrebi mladih ljudi, starih nihče več ne pogreša, morda samo še tam se morda spomnimo, da je brez drugega hudo, prazno, težko, in morda vidimo, opazimo in začutimo drugega kot del samega sebe. Kot naš bistveni del, zaradi katerega smo taki, kakršni smo, iz drugih smo zrasli, na račun drugih živimo, na njihovih koreninah smo vzbrsteli, vanje smo vsajeni.

Zdi se, da bomo iz tega časa preizkušenj in negotovosti zlezli le tako, ko bomo v sebi in otrocih spet začeli vzgajati čut za drugega.

Vaš župnik Marko