Nikoli ne bom znal prav dobro odgovoriti, zakaj viharji, zakaj neurja, zakaj pobesneli hudourniki, ne samo zunaj, tudi tisti znotraj človeka, Vem pa in vidim, da je za vsem hudim tudi »glas rahlega šepéta,« (1 Kr 19,11-12) tihega sočutja sredi bolečine, nežne ljubezni in pozornosti, vedno pogosteje to vidim, vedno bolj prepričljivo, tudi v nedavnih slovenskih katastrofah s poplavami, tornadi, plazovi. Morda zato vse to stopa »pred Gospodom«, ker šele stiska zares odpira srce človeka človeku – in Bogu. Kako se je zaradi te katastrofe odprlo marsikatero srce, ki je bilo dotlej kot kamen, kako prizanesljivi smo postali, kako človeški. Da, včasih mora Bog porušiti mostove, da bi začutili, kako zelo jih potrebujemo. Kako zelo potrebujemo človeka ob sebi.

Toda za to, da Bog stopi v človekovo srce in ga napolni s svojo ljubeznijo, terja od človeka nekaj težkega, rekel bi, da je to življenjski podvig, za katerega se mora človek nadčloveško potruditi. Premagati mora svoj strah. Sredi viharja je človek, ki se nam zdi kakor prikazen, in pravi: »Pridi!« (Mt 14,29) In če tedaj gledamo v valove, če recimo gledamo, koliko nas to lahko stane, premoženja, časa, življenja, potem nas bo strah.

In strah je nasprotje ljubezni. Vse bedarije v življenju naredimo iz in zaradi strahu. Tako se začnemo potapljati, kot kristjan, kot človek, kadar bolj kot Jezusu – ki je ravno ta »prikazen«, nihče drug kot on, proseči, roteči človek, ki s svojo prošnjo bolj kot sebe rešuje nas – sredi valov življenja zaupamo strahu. Strahu pred izgubo, strahu pred žrtvijo, strahu pred naporom, strahu pred človekom. Premagati strah pomeni ljubiti.

In takrat se nehamo potapljati, kadar začenjamo verjeti v Boga Rešitelja, ki nas rešuje tudi tako, kot sami nismo pričakovali, tudi po »prikaznih«, neznosnih in nadležnih, za naš okus preveč drugačnih ljudi, ki stopajo v naše življenje. Celo preko katastrof. Zaradi njih namreč sploh vemo, da se potapljamo, da še nismo prišli na drugi breg, a da je tja treba priti.

Vaš župnik Marko