Če imam le čas in če mi Bog nakloni kolikor toliko lepo vreme, rad zbežim v hribe. Rad izberem samotne, odmaknjene in neznane vrhove, do katerih se vzpenjajo le tisti, ki so željni istih stvari kot jaz, ki potrebujem v hribih mir in tišino, lepoto, ki se opazi v vsakdanjosti mahu ob poti, skale, na katero se lahko v naporu naslonim, vetra, ki mi razmrši potno čelo. Biti v miru tak, kakršen si. Tudi slaboten, če je treba. Tam sem lahko zadihan in utrujen, lahko se ustavim in zapišem verz, nihče ne meri, kako hitro sem prišel gor, koliko kalorij pokuril in ali sem postavil rekord.

Odpočijem si tam, zato grem v gore, odpočijem si pred predvsem tolikšno (in vedno večjo) zahtevo sveta, da ugajam, da sem uspešen in vsem vedno na voljo, pred neusmiljeno gonjo všečnosti, v katero smo se ujeli in ki nas je prignala do skrajnih meja: da zdaj nikomur več ne pustimo, da je to, kar je, tudi v njegovih šibkostih ne. Kako bi si namreč sicer razlagali vedno večjo potrebo našega sveta, da do obisti razkrinkavamo grešnike? Da vdiramo v spalnice in avtomobile in druge ljudi izpostavljamo kakor izvržek sveta (1 Kor 4,13)?

Navadili smo se ljudi okoli nas javno pribijati na križ in sramotiti, ne da bi jih pred tem osebno posvarili ali jim želeli povedati, kaj jim očitamo, to pa ni stvar ne skrbi za dobro drugega ne ljubezni do družbe, ki naj bi jim taki ljudje škodovali. Samo svojo (lepo) samopodobo gradimo na žrtvah, ki niso zmogle, ki jim ni uspelo. Izločeni so iz te smrtonosne igre všečnosti in uspeha, tako da imamo mi, ki – zaenkrat – nismo zasačeni pri neumnostih, ki smo jih storili, večjo možnost za zmago na družbenih volitvah. Tam ne zmaga najboljši, temveč najlepši, tako je.

Zato grem rad v gore. V samoto in tišino, v kateri stojim sam pred svojim Bogom in vem, kdo in kakšen sem. Moral bi biti vzoren župnik. Toda vzoren župnik sem vse do tedaj, dokler me ne slišite v spovednici, dokler me zares ne poznate. Toda to je stvar med mano in Bogom. Pred njim smo grešniki, brez izjeme, pred drug drugim pa bratje. In čeprav se nimam kam skriti, sem vendar pred drugimi skrit v Njegovi usmiljeni roki, kakor v spovednici, kjer oba veva, kdo in kakšen sem, in kaj potrebujem, kazen ali oprostitev. Temu nekateri rečejo »pravica do zasebnosti«, jaz pa »pravica do slabotnosti«. Ta je edina, ki omogoča, da smo še ljudje drug drugemu. Ljudje – in nič več in nič manj. Nehajmo biti hijene.

Vaš župnik Marko