Večina bolezni sodobnega sveta baje nastaja zato, ker imamo preveč. Preveč hrane, preveč dela, preveč skrbi, preveč hrupa, preveč pričakovanj. Kajti ko ima naše telo nečesa preveč, vedno odreagira, bruha, tišči ga, boli, dobi vročino. Drugače ne zna povedati, da je tam, kjer je nečesa preveč, tudi nečesa premalo. Tudi z družbo je podobno, se zdi. Glede na to, da v njej tako zelo prevladuje občutek zasičenosti in naveličanosti, če povem drugače, da je med nami toliko napetosti, nezadovoljstva, slabe volje, celo sovraštva, pomeni, da je družba bolna, ker je v njej že vsega preveč.

Bolni smo preprosto zato, ker smo začeli verjeti v pomembnost nepomembnega. In kar res ni pomembno, je tudi zelo hrupno, da ustvari vtis, da je nujno potrebno. In kriči kot glasba, kot lučke, kot darila, ki jih morate kupiti, kot slaba vest, če tega ne boste naredili, če boste kaj zamudili … In mi se strinjamo s tem, ker je pač tako vedno bilo. Dokler ne moremo več.

Kjer je česa preveč, je vedno česa premalo, premalo res pomembnega, tistega tihega in skritega pred nujnostjo vseh opravil, tistega res dobrega, tistega svetega, po katerem hrepeni naše od skrbi in nenehnega dokazovanja utrujeno življenje. Ker pomembne stvari zahtevajo veliko časa in veliko prostora, da človeku podarijo zavedanje lastne vrednosti in Božje ljubezni, zato ga zmanjkuje zanje. Zato se temu – navajeni hitrih rezultatov – najprej odrečemo. Kar je škoda. Ker je advent, ta milostna doba čakanja za nas darilo predvsem v tem, da si vzamemo čas zanj. Zato adventu vendar ni treba ničesar dodati, da bi bil boljši kot vsako leto doslej, ni treba več daril, obiskov, dogodkov, luči. Treba mu je kaj odstraniti, vsaj malo tistega hrupnega balasta, da bi začela sredi njega žareti svetloba, ki je ne morejo dati všečki in aplavzi.

Bog se ni rodil v hrupu Betlehema, tam ni bilo prostora zanj. Tam, kjer je »preveč«, najprej zmanjka prostora za Boga. V temi, sredi skromnosti in tišine poljan je bil rojen, tam, kjer je bilo tako malo, da je vrednost majhnih stvari postala velika zaradi src, ki so videla, ki so slišala, ki so čutila – drug drugega. Tega od hrupa in »preveč« bolna srca ne zmorejo. Kjer je namreč česa »preveč«, je vedno poleg tudi sebičnost. Tam, kjer je česa »preveč«, je vedno premalo človeka.

Vaš župnik Marko