Ko so filozofa M. Bubra vprašali, zakaj sploh veruje v Boga, je dal pomenljiv odgovor: »Če bi to bil Bog, o katerem bi lahko samo govorili, ne bi verjel; ker pa je to Bog, s katerim se lahko pogovarjamo, zato verujem.« Poenostavljeno lahko rečemo, da ima vera dve osnovni razsežnosti: z Božje strani je zastonjski dar, z naše strani pa si moramo zanjo prizadevati tudi sami.

Postni čas nas vabi, da se zresnimo in poglobimo svoj odnos do Boga. Pri tem nam lahko pomagajo različna sredstva. Jezus je svojim učencem predlagal miloščino, molitev in post (Mt 6,1-18). Miloščina je izraz ljubezni do bližnjega, saj razodeva našo skrb za drugega; molitev krepi naš odnos do Boga in post ureja na naš odnos do samega sebe. Tako se v Jezusovih smernicah izkazuje zlato pravilo: ljubezen do Boga, do bližnjega in končno do samega sebe.

Naravnost pretresljive so nekatere izpovedi o postu v preroški literaturi: »Zakaj se postimo in ti tega ne vidiš, se mrtvičimo, in ti se za to ne meniš?« (Iz 58,3) Odgovor, ki ga Bog daje svojemu ljudstvu, je, da se bo post slišal na višavi, kadar bodo njihova dela pravična: »Mar ni post v tem, da daješ lačnemu svoj kruh in pripelješ uboge brezdomce v hišo, kadar vidiš nagega, da ga oblečeš, in se ne potuhneš pred svojim rojakom?« (Iz 58,7) Kot vidimo, gresta post in etično ravnanje z roko v roki. Post, ki je izraz vere v Boga, se mora poznati tudi v našem ravnanju navzven.

Sveti Pavel sicer ugotavlja neprijetno resnico: »Ne delam namreč dobro, ki ga hočem, ampak delam zlo, ki ga nočem« (Rim 7,19). To se mi dogaja vse dotlej, dokler se zanašam samo na svoje moči. Ko pa se odprem veri v Boga, tedaj postanejo tudi moja dejanja urejena, ker imam pomoč Božje milosti in lahko dejansko delam dobro.

Naj bo naš postni čas priložnost, da se pogovarjamo z Bogom in tako okrepimo našo vero vanj. Miloščina, post in molitev pa naj bodo privilegirana sredstva, ki urejajo naš odnos do Boga, do bližnjega in do sebe.

Vaš vikar Alan

Vaš župnik Marko