»Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, kdor veruje, imel v njem večno življenje.« (Jn 3,14-15)

»Povzdignjeni Sin človekov« je seveda Jezus na križu. A ne pozabimo, da je to obsojeni kriminalec, nekdo, ki je tja izpostavljen v opomin, da bo vsak, ki bo ravnal podobno, končal enako. Obsojen, ker je štrlel iz povprečja, ker je ljudem povedal resnico, ker je opozarjal na zlo in krivice, ki jih počenjamo, da bi ljudje živeli in ne umirali. Skratka, nekdo, ki je umrl, ker je imel ljudi rad. Da, bil je – kakršen je bil, kot moteči element – izraz Božje ljubezni do človeka.

Naš svet pa je svet všečnosti in zato večnega pretvarjanja, svet megle, svet teme, v katerem je vse enako dobro, v katerem je človek zgled samemu sebi. V njem tako ni prostora za ljudi z lastnimi prepričanji in stališči, ki vznemirjajo, ker zevajo iz povprečja, na križ se jih pribije. Kakor Jezusa. In vendar je tam naš prostor, na križu, ki je, izpostavljen na gori, premaknil obzorje in pretrgal temo. Z vsakim človekom namreč, ki je pripravljen za svoje vrednote tudi umreti, je svet bolj zdrav, bolj živ, ker je njegova odločitev kakor svetilnik Boga, ki ga je poslal na svet, »da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« Vprašanja postavlja, zbuja dvome. In tako se ljudje lahko »rodijo znova«.

Pomlad se namreč začne, ko se prvi cvet odloči, da bo stopil ven, iz povprečja drugih, spečih rastlin v varnem zavetju anonimnosti, ki nam je ustvarila vtis, da je že v redu, kot je. Ko se odloči, da začne drugače, ker ve, da tako, kot je živel prej, ni prav. Začne se, ko najprej sami pustimo, da nas vznemiri Jezus in njegov evangelij, zaradi katerega je umrl.