Na praznik svetega Jožefa beremo v evangeliju: »Njen mož Jožef je bil  pravičen in je ni maral osramotiti, zato je sklenil, da jo skrivaj odslovi.« (Mt 1,19) Vprašamo se lahko, kaj pomeni, da je bil Jožef pravičen, ko ni maral osramotiti Marije? Gotovo ne gre za pravičnost po judovskih predpisih. Če bi bil pravičen v smislu zakonov, bi Marijino nosečnost razglasil za grešno in bi ji dal ločitveni list ter jo izpostavil javnemu zasramovanju. Pravičen tudi ne najprej pomeni, da je bil moralno neoporečen, kajti njegovo življenje ni bilo v skladu z zakoni in merili tedanje družbe. Vsaj tako bi presodili njegovi sodobniki.

Beseda pravičen izhaja iz starozaveznega pojma pravičnosti, ki na prvem mestu pomeni zvestobo Bogu. Jožef je sprejel Božji predlog za svoje življenje, čeprav je to porušilo njegove človeške načrte. Gotovo si je želel ustvariti družino, živeti mirno življenje tesarja, biti v krogu svojega sorodstva ipd. In v tem je svetopisemska pravičnost: da svoje življenje nasloniš na Boga in ga vzameš za temelj zaupanja. Poznamo Jeremijev izrek: »Preklet, kdor zaupa v človeka in se opira na bitje iz mesa.« (Jer 17,5) Bistvo pravičnosti je torej neomajno zaupanje Bogu. Tako se Jožef odpove lastnim človeškim načrtom in Bog ga postavi v službo neskončno večjega načrta odrešenja.

Zanimivo je, da ime Jožef pomeni »dodan, pridan.« V Svetem pismu se v imenu pogosto skriva poslanstvo človeka. Tako lahko rečemo, da je Jožef najprej tisti, ki je dodan Mariji, saj pravimo, da je Marijin mož in ni Marija definirana kot Jožefova žena. Potem pa je dodan tudi v Božji načrt odrešenja, saj se brez njega ta načrt ne bi izpeljal. V tem lahko samo slutimo, kako Bog zaupa ljudem, ki so pravični, torej ljudem, ki mu zaupajo.

Naj bo sveti Jožef vsem nam vzor pravičnosti, da bi vse svoje življenje in delo naslonili na Boga!

Vaš vikar Alan