Ko je Jezus prihajal v Jeruzalem na cvetno nedeljo, je množica vzklikala: »Mir v nebesih in slava na višavah« (Lk 19,38). Ljudje so praznovali, ker so v Jezusovem prihodu videli prihod novega kralja, ki bo prinesel mir in slavo. Prav takšen mir so ti ljudje pričakovali: veličasten mir, ki je posledica posega mogočnega mesije, ki bo Jeruzalem osvobodil izpod okupacije Rimljanov. Toda Jezus nikoli ne govori o tem. Pred njim je drugačna pasha, ne zmagoslavna pasha. Njegova skrb je osliček, na katerem še nihče ni sedel (Lk 19,30). Prav to živinče simbolizira krotkost Jezusovega vstopa v Jeruzalem. Jezus je tik pred veliko nočjo učencem razložil: »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet« (Jn 14,27). Gre za dva različna načina: način, na katerega nam daje mir svet, in način, na katerega nam daje mir Bog.

Mir, ki nam ga Jezus podarja ob veliki noči, ni mir, ki sledi strategijam sveta. Slednji verjame, da ga lahko pridobi s silo, z osvajanjem in različnimi oblikami vsiljevanja. Ta mir je samo presledek med boji. Gospodov mir pa gre po poti krotkosti in križa: je prevzemanje odgovornosti za druge. Kristus je dejansko prevzel nase naše zlo, naš greh in našo smrt. Tako nas je osvobodil. Jezusov mir ni rezultat kompromisa, ampak prihaja iz darovanja njega samega. Vendar je ta krotki in pogumni mir težko sprejeti.

Jezusov mir ne nadvlada drugih, nikoli ni oborožen mir. Evangelijsko orožje so molitev, nežnost, odpuščanje in brezplačna ljubezen do bližnjega. Tako se v svet vnaša Božji mir. Ta mir gradi zgodovino začenši s srcem vsakega človeka, ki ga sprejme. Velika noč je praznik Boga in človeka, saj se mir, ki ga je Kristus osvojil na križu z darovanjem samega sebe, razdaja tudi nam. Zato se Vstali na velikonočni dan prikaže učencem in jih pozdravi: »Mir vam bodi« (Jn 20,19.21). To je pozdrav zmagovitega Kristusa, Vstalega Kristusa.

Stopimo pred Križanega, ki je vir našega miru in ga prosimo za mir v srcu in mir v svetu.

Vaš vikar Alan