Ob prazniku Jezusovega Srca v sebi vedno čutim ganjenost. Ne samo zato,  ker ta praznik v človekovo življenje prinaša toliko topline in tolažbe, ki jo začutimo ob kateremkoli srcu, ki se nam približa, ampak zato, ker se bližina tega Srca nikdar ne prekine. Ker je večna. Kot je večna njegova ljubezen do mene. In ganjen sem ob tem, da se njegovo ljubezen občuti še močneje, kadar moje srce ne more več ljubiti. Kadar sem razočaran nad ljubeznijo in utrujen od nje. In me povabi: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek.« (Mt 11,28)

Počitek. Takrat, ko mi pravi: »Razumem te.« Takrat, ko mi šepeče: »Pri meni si vedno dobrodošel, ne boj se.« Takrat, ko me posluša v mojem javkanju in jamranju, pa potem vedno znova prikima in me pogleda. Pogleda tako, da razumem: »Še vedno ti zaupam.« Čutite to ob Bogu? Nič ne de, če ne čutite. Srce, ki ga zaliva Božja ljubezen, slejkoprej vzbrsti. Slejkoprej. Za vsakogar je enkrat pomlad, a samo če vztraja v zemlji. Samo če živi zvestobo. Če ostane pri Bogu, če ga gleda, če se uči, če vzame njegov jarem nase, vedoč, da je to edini jarem, brez katerega človek ne more hoditi.

In ko si človek odpočije, ko občuti vso toplino Božjega objema, potem ko je občutil svojo mizernost in potrebo po drugem, lahko spet začne ljubiti. In ne potrebuje nobenega povračila za svojo ljubezen. Saj ne ljubi zaradi drugih, niti zaradi sebe, ampak zaradi Boga. Ker ga Bog ljubi. In ker je Bog človeka izbral samo za to, da ga ljubi nazaj. Kot duhovnik, kot redovnik, kot mati, kot oče. Da ga ljubi v ljudeh, ki so ob njem.

Tudi zato sem ganjen. Ker lahko tudi po mojih ubogih rokah in besedah in mislih drugi začutijo utripanje Božjega srca, ki jih ljubi do konca. To je moj poklic. To je tudi vaš poklic. Kajti le ljubezen vedno rodi ljubezen.

Vaš župnik Marko