Darovanje otrok je bilo v starodavnih časih nekaj običajnega. Da bi si zagotovili dobro letino, so antična ljudstva žrtvovala svoje otroke. Azteki naj bi recimo žrtvovali vsakega petega otroka. Nato je nastopil Abraham. Ta je tudi menil, da mora svojega edinca Izaka žrtvovati kakor vsi okoliški narodi. Potem pa je prišel Božji načrt. Judovski Bog je to kot nekaj nehumanega prepovedal, v zameno pa naj bi ljudje žrtvovali živali (1 Mz 22), ki naj bi umrle namesto otrok. S tem je hotel pokazati, kako nekaj dragocenega je človeško, posebej otrokovo življenje.

Bogovi današnjega časa so v tem smislu precej podobni poganskim, tudi ti so nehumani in od nas zahtevajo otroke, se pravi našo prihodnost. »Tudi naša civilizacija pozna žrtvovanje otrok,« je recimo dejal Mel Gibson in majevsko prakso primerjal s splavi in abortivnimi tabletkami, »ki bogovom sebičnega blagostanja in strahu žrtvujejo nedolžna bitja.« Vendar pa ne gre samo za fizično žrtvovanje, naše otroke na veliko žrtvujemo za bogove, ki jim služimo. Radi služimo bogu denarja, kateremu so otroci samo v breme. Enako za boga kariere. Prepuščamo jih še za odrasle nečloveškim urnikom in jim jemljemo brezskrbnost otroštva. Otroke darujemo tudi bogu miru v hiši, takoj ko jim damo telefon v roke, izginejo vsi kratkoročni problemi. In potem je tu še bog naših želja, s katerim kompenziramo naše neuresničene življenjske želje, ki jih skušamo doseči preko svojih otrok … Ti bogovi so iz naših otrok naredili sužnje, nesamozavestne otroke, ki ne mislijo s svojo glavo, samozavest in lastno vrednost pa kompenzirajo s sebičnostjo, brezbrižnostjo in tekmovalnostjo.

Za razliko od ostalih torej naš Bog zahteva, da mu namesto otrok darujemo nekaj drugega, nam pomembnega, nekaj, s čimer jih bomo tako osvobodili od sužnosti našega sveta, da bomo razumeli, da oni pripadajo Bogu in ne nam, ne našim ali interesom našega sveta, kajti naše želje in pogledi in načrti zanje so velikokrat tako zelo vpliv drugih bogov. Mi pa jih moramo posvetiti Njemu, moramo jih prepustiti Njemu, ne kakemu drugemu bogu, kar pomeni, da moramo tudi paziti na to, da se jih ne polasti kak drugi bog. To je naša naloga kot njihovih staršev in vzgojiteljev, posvetiti jih Bogu in jim povedati, kaj pomeni biti Božji.

Ne pozabimo vsak dan pokrižati svojih otrok. Da se spomnimo, kdo so in komu pripadajo. In da se tega spomnijo tudi sami.

Vaš župnik Marko