Ob nedelji Božjega usmiljenja skoraj ne morem mimo izvirnega greha Božjega ljudstva, ki ga opisuje Druga Mojzesova knjiga. Slednja ne pripoveduje samo o izhodu iz Egipta, ampak govori tudi o Božji milosti in človekovem grehu. Zgodovinska izkušnja Božjega ljudstva kaže, da je človek v nenehni skušnjavi, da se upira Bogu in izbira svoje poti. Kljub temu pa mu Bog ostaja nenehno naklonjen in ga ne neha iskati, saj je »zaljubljen« v človeka.

Najhujši prelom med Bogom in njegovim ljudstvom se zgodi v 2 Mz 32-34. Pod Sinajem se pravkar osvobojeno ljudstvo v pričakovanju Mojzesove vrnitve z gore oklene zlatega teleta in pozabi na vse, kar je Bog storil zanje na poti iz Egipta. Božji odgovor na prelom zaveze ni prekinitev odnosa, kar bi bilo običajno za ljudi, ampak možnost njene obnovitve. Mojzesu so ob tem dogodku razodete besede milosti: Gospod, Gospod, usmiljen in milostljiv Bog, počasen v jezi in bogat v dobroti in zvestobi (2 Mz 34,6).

Ta vrstica govori o Božjem »bistvu« in se navezuje na razodetje Mojzesu: »Jaz sem, ki sem« (2 Mz 3,14). Tam se Bog razodene kot »tisti, ki je« aktivno prisoten v zgodovini, tukaj pa predstavi »na kakšen način« je prisoten oz. kako oblikuje zgodovino Božjega ljudstva. Ko pogledamo na Božje »bistvo« z vidika hebrejskih besed, vidimo, da je Bog:

a) »usmiljen«, kar pomeni, da ima do človeka taka čustva, kakršna ima mati do svojega otroka;
b) »milostljiv«, kar pomeni, da je človeku naklonjen, ker je nad njim očaran;
c) »počasen v jezi«, kar pomeni, da težko zameri;
č) »bogat v dobroti«, kar pomeni, da obilno ohranja do človeka takšne odnose, kot so značilni za družinska razmerja;
d) »bogat v zvestobi«, kar pomeni, da je zanesljivo tako, ker je to resnica.

Izraelski narod je ob izhodu iz Egipta spoznal svoj greh in se paradoksalno ob tem svojem grehu zavedel tudi globoke resnice o Bogu, ki krmili zgodovino svojega ljudstva in življenje vsakega človeka skladno s svojo pravičnostjo in usmiljenjem.

Vaš vikar Alan