Svetega Antona Padovanskega najdemo v mnogih cerkvah, saj je med ljudmi zelo priljubljen. Hitro ga prepoznamo po redovniški obleki, Detetu Jezusu v naročju in liliji v rokah. Velja za zavetnika zaročencev in poročenih, verniki pa se mu priporočajo v najrazličnejših potrebah, težavah in stiskah. Znamenit je zlasti kot pomočnik pri iskanju izgubljenih stvari.

Sveti Anton, ki je leta 1231 umrl v Padovi in zato dobil pridevek Padovanski, po rodu ni bil Italijan, temveč Portugalec. Rodil se je proti koncu leta 1195 v Lizboni, pri krstu pa je dobil ime Fernando. Po končanem šolanju je bil pri 26-ih letih posvečen v duhovnika, dve leti kasneje pa je srečal redovnike sv. Frančiška Asiškega in jih zaprosil je za sprejem v njihove vrste. Takrat si je kot frančiškan privzel ime Anton.

Sveta vnema ga je gnala med ljudi, kjer je zaslovel kot od Boga navdihnjeni pridigar. Kamorkoli je prišel, so vrele skupaj množice, tako da so bile cerkve premajhne in je pogosto pridigal na trgih. Njegova beseda je imela tako silno moč, ker jo je potrjevalo njegovo svetniško življenje. Nekoč je dejal: »V raznih jezikih govori, kdor je napolnjen s Svetim Duhom. Razni jeziki so različna pričevanja o Kristusu: ponižnost, uboštvo, potrpežljivost in pokorščina. Z njimi govorimo, ko živimo tako in to kažemo drugim. Živa je govorica, kadar govorijo dela. Umolknejo naj, prosim, besede; govorijo naj dela. Zaman besediči o poznavanju postave, kdor z dejanji uničuje svoj nauk.«

Leta 1227 so ga izbrali za predstojnika frančiškanov v severni Italiji. Ko je bil te službe na lastno prošnjo razrešen, se nastanil v samostanu Sv. Marije v Padovi, kjer je pisal svoje znamenite govore za svetniške praznike. Zaradi popolne telesne izčrpanosti, ki je bila posledica nenehnih potovanj in ostre spokornosti, je umrl 13. junija 1231, star komaj šestintrideset let. Na njegovem grobu so se začeli goditi številni čudeži. V Padovi in po Italiji nasploh je sveti Anton tako slaven in tako močno češčen, da mu pravijo kar »Il Santo« (Svetnik).

Vaš vikar Alan