To nedeljo nas Gospod vabi na gostijo, na družinsko praznovanje z obilico dobrot, ki imajo pomembno vlogo ob vsakem praznovanju. Praznovanje z izbranimi jedili in žlahtnimi vini nujno zahteva druženje z ostalimi gosti. Brez njih sploh nebi bilo praznovanja, ampak samo žalostna in pusta večerja. Božja beseda naglaša lepoto gostije in odnosov med ljudmi, ki uživajo hrano in se družijo skupaj.

Toda nekateri ta običaj zavračajo, ker se jim zdijo njihovi opravki bolj pomembni od veselja in druženja ob Gospodovi mizi. Zato ne želijo, da jih kdo zmoti, čeprav je vse brezplačno. Da se človek lahko veseli z drugimi, mora najprej svoje zadeve umakniti na stran. Šele življenje, ki ga deliš z drugimi, je resnično življenje, sicer je životarjenje.

Zato ni naključje, da je ravno zakrament svete evharistije tisti, ki je najbolj pomemben za naše krščansko življenje. Zakrament, pri katerem nam Jezus postreže s svojim kruhom in nas prosi, da si ga podelimo med seboj. In potem je tu še mož, ki se je znašel na svatbi brez svatovskega oblačila. Gospodar je sicer res namesto povabljenih dal poklicati vse, ki so bili na ulici – dobre in slabe. In prav gotovo nihče od njih ni imel v tistem trenutku s seboj svatovskega oblačila. Bil pa je običaj, da so svatovsko oblačilo dobili ob vhodu na gostijo, podobno kot dobimo mi danes šopek ali podobno znamenje gostoljubnosti. Nadeti si svatovsko oblačilo je pomenilo prekiniti s svojimi opravki in vstopiti v veselje in srečo, ki nas spreminjata do te mere, da postanemo drugačni tudi navzven.

Božje praznovanje pomeni vstopiti v nekaj, kar nas spreminja do te mere, da postanemo drugačni. Človek, ki ignorira vsa pravila svatbe in tudi Gospoda, ki ga je povabil, je človek ki noče prevzeti oblačila, ki ga je prejel pri krstu. Kdor noče spremeniti svojih navad in ostaja pri svoji drži ter ne sprejme Božjega daru, ga tako početje vodi v zvezanost in v temo nas uči evangelijska prilika. Zato ni pomembno kakšni smo, dobri ali slabi, pomembno je, da sprejmemo Božje odrešenje.

Vaš vikar Alan