Dan svetega Ahacija ima za Idrijo poseben pomen. Ne samo, da je bil to dan, ko so spet našli ‘srebrno‘ žilo, preden so malodane že obupali in s tem omogočili 500-letni razcvet mesta, v katerem živimo še danes, ne, če so kdaj, potem so tedaj razumeli, da je treba zanjo, za življenje, za preživetje, za rast vedno znova kopati, grebsti, trdo delati, se celo boriti, s skalo in samim seboj, da ne bi obupal, da ne bi odnehal, ko jo imaš prav pred sabo in je dovolj samo še en sam zamah v nekaj, kar se ti zdi nemogoče … Na nekaj tako nemogočega smo pred 30 leti naleteli tudi Slovenci, kar je toliko generacij kopalo in iskalo, se nam je malodane znašlo v rokah. Domovina je čez noč postala tudi država. Dom naša posest. Morda prehitro, menijo nekateri, morda na prelahek način, kot da bi jo neizkušeni podedovali, da zato danes tega velikega daru ne razumemo, ga ne cenimo in se ne zavedamo njegove dragocenosti. Preživeli smo zaradi njega, zaradi tistega večera, ko smo pod negotovo nebo dvignili zastavo in peli, peli kot nikoli poprej in nikoli potem. In smo tu tudi danes, s svojim jezikom in svojo državo. Priznajmo si, nekoliko izgubljeni. Kar smo začeli, ne znamo nadaljevati. Kakor da smo izgubili žilo preživetja … Kakor da tavamo v temi, kot da kopamo in ni ničesar … In vendar pride za vsakega, ki koplje, vedno tudi dan sv. Ahacija, tudi za domovino, zgodovina nas je tega naučila. Vendar se do njega ne pride nič drugače, kot so ga doživeli naši predniki, idrijski in slovenski, tudi mi moramo začeti kopati, grebsti, se za svojo domovino boriti, s krampi, ne pištolami, s potom, ne s klofutami, da, nekaj, kar se zdi nemogoče, se skriva pod porazom našega egoizma, kjer odkrijemo Slovence, vsakega od njih, kot nekaj, brez česar ne moremo živeti. Molim, da nam uspe. Naj živi domovina Slovenija! Sv. Ahacij, prosi za nas!

Vaš župnik Marko