Te čase še bolj kakor kdajkoli prej vznika morda najbolj smrtonosna izmed vseh hudičevih ukan, kar jih je, predvsem zato, ker se zdi, da v človeku izhaja iz dobrih namenov. Ko namreč stojimo pred pojavom toliko vojskujočih se v imenu kateregakoli mnenja in prepričanja že, se moramo spomniti in si izreči naglas, da je »sveta vojna« nekaj, kar v krščanstvu preprosto ne obstaja. Jezus si za svoje učence ne želi vojakov, ker vojaki ustvarjajo razdeljenost, ta pa je nekaj, kar ni od Boga. Če je namreč Bog v svoji osnovi »skupnost«, Sveta Trojica, potem je hudič (gr. diabolos) tisti, ki deli, ki spravlja ljudi narazen. Normalno. Ker se ljudje ne delimo zaradi svoje različnosti, temveč takrat, kadar mislimo, da nam ta različnost škoduje, da nas kakorkoli ogroža – ko torej vidimo v nekem človeku sovražnika, nasprotnika, napadalca že samo zaradi tega, ker je takšen, kakršen je. Pa ne glede na to, ali so nas v tak pogled prisilili drugi ali smo se za to odločili sami.

Kristjan pa ni vojak. Kristjan je oznanjevalec, ki prinaša jetnikom prostost in slepim vid in pusti zatirane na prostost. Biti kristjan zato pomeni imeti čas in voljo in pogum za pogovor, vsak dan, v vsakem srečanju, v vsakem dogodku. Ne imeti nikogar vklenjenega v svoj lastni prav, v svoje mnenje in prepričanje, samo govoriti – in iskati drugega, ga spoznavati, se klanjati Bogu, ki prihaja v njem v moje življenje.

To pomeni biti človek dialoga. Z vsemi in vsem, tudi – in morda celo predvsem – s tistim, s čimer se ne strinja. Samo zato, ker je njegova naloga skrbeti, da ljudje, četudi različni, ostanemo skupaj. Človek dialoga namreč ni tisti, ki prepričuje in spreminja, ampak tisti, ki odpre svoja vrata ter sprejme človeka, ga posede k svoji mizi, mu postreže in jé skupaj z njim. Ne glede na to, kakšen je. Tako namreč v svoje življenje spušča Božjo novost in nezaslišanost, tako zelo podobno tisti, ki so jo na svet pustili Jožef in Marija in podobni, ki so nam zgled prvih učencev. Položeni v isti prostor in čas smo, ker nas je tu hotel imeti Bog, ne da se pobijemo, ne da drug drugega prisilimo v isto mišljenje, temveč da začnemo razumeti, da je kakršna koli različnost, četudi naporna, blagoslov in rast.

Vendar je res: da različnost razumemo tako, je treba veliko boja, le da ne boja drug z drugim, temveč s samim seboj.

Vaš župnik Marko