Pred nami so poletne počitnice, čas ko si vsakdo malo oddahne od dela in si nabere novih moči za naprej. Šolarji zaključijo s poukom in drugimi dejavnostmi, odrasli pa si navadno vzamemo kakšen teden dopusta, da lahko gremo na morje ali v hribe, spet kdo pa je rajši doma.

Ko sem nazadnje kartuzijane (najstrožji moški red) v Pleterjah vprašal, če imajo kaj počitnic, sem ugotovil, da jim pripada en mesec. Ko pa sem jih vprašal kam navadno grejo, so mi odgovorili, da nikamor, ampak ostanejo v samostanu. Zanimalo me je, kako potem sploh izgledajo takšne počitnice, pa so mi odgovorili, da imajo več časa zase in za branje ter postorijo, kar jim je ostalo nenarejeno za nazaj, sicer pa je dnevni red enak.

Malo sem se zamislil, ker mi si zmeraj predstavljamo počitnice kot odklop, pa se vsega vendar ne da odklopiti. Ravno tako je potrebno na počitnicah kuhati, jesti, piti, prati, umivati, zalivati in še kaj bi se našlo. Kdor ima doma hlev, si tudi težko privošči oddih, razen če ga kdo zamenja. Patri vsekakor ne odklopijo branja in molitve, četudi nenujno delo lahko nekoliko počiva.

Pri nas se hitro zgodi, da poleg nenujnega dela odklopimo tudi »nenujno« molitev. Včasih si mislim, še dobro, da Bog ne gre na počitnice. Če dojemamo molitev kot napor in mašo kot dolžnost, potem bomo verjetno tudi to odklopili. Nasprotno pa se bomo našega srečanja z Bogom veselili, če to razumemo kot srečanje prijateljev.

Bog je živ in dejaven tudi, ko mi počivamo, zato raje ne odklopimo stika z njim. Naj bodo naše počitnice čas, ki ga preživimo s seboj, z našimi dragimi in z Bogom, da se ne bomo obračali nanj samo, ko ga bomo potrebovali. S seboj preživimo ta čas tako, da malo razmislimo, kam nas vodi naše drvenje po tem svetu. Z našimi dragimi poglobimo pogovor o pomembnih rečeh. Boga pa povabimo v svoje življenje, da ne bomo mislili, da zmoremo vse sami, ker prej ali slej se vsakemu zalomi in takrat navadno ugotovimo, da potrebujemo Boga. Zato naj bo Bog naš sopotnik tudi na počitnicah.

Vaš vikar Alan