Menihi so v svojih skupnostih že od svojega nastanka dalje molili psalme. Preprosti menihi pa pogosto niso znali brati, zato so psalme nadomestili s 150 ponovitvami ostalih molitev. Najprej so molili le očenaš, zato se je venček vozlov na vrvici, ki so ga premikali med prsti, imenoval paternošter. Po uvedbi zdravamarije so v 12. in 13. stoletju ob očenaših molili še zdravamarije, kar so dominikanci imenovali Marijin psalter.

Ime rožni venec se pojavi šele v 15. stoletju, zanj pa so zaslužni predvsem kartuzijani, ki so zdravamarije razdelili na petnajst desetk, katerim so dodali očenaš. Pogosto so temu pridružili še spominjanje dogodkov iz Jezusovega zemeljskega življenja, izmed katerih so izbrali petnajst skrivnosti. Tako se je rožni venec počasi razvijal v premišljevalno molitev, ki predstavlja »povzetek evangelija« (Pij XII.). Po prikazovanju Marije v Fatimi so rožnemu vencu dodali še molitev »O Jezus, odpusti nam naše grehe …«, Janez Pavel II. pa je izdal okrožnico Rožni venec Device Marije, v kateri je uvedel svetli del z novimi skrivnostmi. V njej pravi, da je rožni venec predvsem »molitev za mir in za družine«. Čeprav se je rožni venec razvil kot preprosta molitev in so nam njegove korenine zakrite v tleh zgodovine, pa so nam njegovi sadovi vidni v vseh stoletjih krščanstva.

V nekaterih župnijah je razvita tudi molitev živega rožnega venca, kjer vsak član moli po eno desetko na dan. Ves mesec ostane skrivnost ista, da jo bolj premišljuje in se poglobi v njenem posnemanju. Tako dvajset članov, kar imenujemo tudi »roža«, moli po eno desetko in seštevek vseh so vsak dan izmoljene vse skrivnosti rožnega venca. Če pa kdaj kdo ne bi mogel zmoliti svoje desetke, daruje v ta namen Bogu po Mariji trpljenje in preizkušnje tistega dne.

»Namen ŽRV je zahvala Kristusu in Mariji, Božji Materi, ter prošnja za velike potrebe vesoljne Cerkve, med katerimi je na prvem mestu potreba in nujnost edinosti, pa tudi molitev za obuditev novih duhovnih poklicev.«

Vaš vikar Alan