Pravkar se na dvorišču šole čez cesto poslavljajo od devetošolcev, teh široko brstečih mladcev, ki stopajo na prste, da bi pogledali čez plot v nekaj novega. Medtem zobam črne češnje in tuhtam, kakšen čas je, čas prve dozorelosti, čas, ki je vedno čas sladkosti in grenkobe obenem, slovesa in novega začetka, trenutek najdaljšega dne v letu, ko se vse spet prevesi v neko drugo smer in krenemo proti zimi, čeprav še nihče ne misli nanjo. Tako odraščamo, v takihle trenutkih, ki nekim mladim ljudem, ki začenjajo prav okušati življenje, dopovedujejo, da je treba, da je dobro nekoč dozoreti, nekaj, kar smo počeli, dokončati, da je dobro in prav nekega dne odrasti. In stopiti po svoje.

Bil bi čas, da odrastemo. Malo je odraslih ljudi, tako veliko je še nagajanja med nami, potuhnjenosti in revanšizma, kakor ti meni, tako jaz tebi, da bi le pokazali svojo moč, odločitev, ki so jih rodila čustva in ne premislek, ah, saj se tudi sam kar prevečkrat zalotim v svoji otročjosti, ko s svojo trmo želim za vsako ceno do svojega, tako težko je biti odrasel. Zdi se, da bomo z odraslostjo nekaj izgubili, menda tisto varnost, ki smo je bili vajeni kot otroci, še kar naprej hrepenimo po nekom, na katerega bi se zanašali in obesili svojo odgovornost ter še naprej živeli brez skrbi in brez posledic svojih dejanj.

Varnost, ljubimo jo, ker smo radi brez bremen na svojem hrbtu. Toda življenje prinaša bremena, ki jih je treba nesti, ne vem, zakaj, vem le, da jih je treba, in odraslost človeka je ravno v tem, da nosi tisto, za kar so mu bila dana močna pleča, tisto, kar mu je namenjeno, ukrojeno zanj. Odraslo je vedeti, da lahko nosim, da imam to moč, in verjeti, da je to dobro in smiselno, tudi če tega še ne razumem. Odraslo je nehati sanjati o nekem drugem svetu in živeti v tem, pa čeprav ni ravno po mojih željah iz otroštva, odraslo je živeti življenje, kakršno je, tudi ko je tako zaradi tvojih napak in napak ljudi, s katerimi si živel.

Preden mi je umrla teta, je zdravnica njenim, ki so v dolgi bolezni skrbeli zanjo, rekla, da počasi zori – in da skupaj z njo zorijo tudi oni. Kot češnje je dozorela v maju, tako sem nekoliko z njeno smrtjo in trpljenjem dozorel tudi sam, da zraseš, je treba veliko smrti. In vsaka smrt je ravno pravšnja za to.

Vaš župnik Marko