Na »visoko goro« so šli, Jezus in trije njegovi učenci, menda je tudi Jezus pogruntal, da pač planinarjenje človeku pogosto prinese nekaj, kar mu dolina ne more dati, da se, ko si tam gori, v človeku zbudijo neka drugačna spoznanja, da se tam človek spričo povsem drugačnih razmer, v katere je potisnjen, nekako spremeni. Kakor piše na balvanu pod Kamniškim sedlom: »Do prvih obronkov se zaganja morala doline. Zakoni gora so drugačni, preprosti in strogi. Viharji in mraz nam kujejo voljo. Stene zahtevajo natančnost, odpoved in skromnost. Tega več očitno ne rabi dolina, a brez teh navad srca in naših gora mi resnično ne bi mogli živeti.« Ker si drugačen, ker gre tvoje življenje drugače, kadar srečaš Boga. In tam, v gorah, ga je mogoče srečati, se z njim pogovarjati.

Kaj pa vem, morda tudi zato, ker se človek za to potrudi, ker vloži nekaj svojega napora. Pa se mi vendar zdi, da to na gori ni ključnega pomena. Seveda gre sprva za odločitev, da se človek hoče podati na to pot za Gospodom, vendar je potem on tisti, ki vzame svoje učence na visoko goro, on jim ubira pot nanjo. In ko si enkrat tam gor, veš, moraš vedeti, če želiš preživeti, da je gora večja od tebe. Da se nimaš kaj delati pameten. Da jo je treba spoštovati, da jo je treba poslušati in razumeti njene namige. »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« (Mr 9,7) On kaže oprimke in kleše pot, ne človek, zato ne gre vedno tako, kot smo si želeli sami, včasih bi radi več, včasih manj, kot zmoremo, pa je treba požreti ponos in ubogati goro in vodnika, včasih je pot celo prenevarna in se je treba obrniti nazaj, in točno to je tisto, s čimer gora spremeni človeka. Da začne poslušati, gledati, si pustiti dopovedati in nehati trmariti po svoje. Da postane učenec.

Saj pri tej spremembi ne gre za to, da bi postali nekdo drug, sploh ne. Gre za to, da postanemo spet beli, čisti, spet Božji, to, kar mi smo v izvirniku, preden so nas prekrile želje, vrednote, prah tega sveta. Za to gre pri tej poti, da nas nekdo spet pobeli, spet postavi v pravo luč.

Vaš župnik Marko