V času, ko vsi hitimo, se zdi skoraj ironično, da še v božični pesmi prepevamo: »Hitite kristjani!« Kot ne bi bilo dovolj hitenja. Zadnja leta kar tekmujemo z okraski, kdo bo prej prižgal božične lučke, katera trgovina bo prej ponudila božični aranžma itd. Vedno bolj prehitevamo praznični čas.

Včasih se sprašujem, kaj sploh ljudje postavljamo v jaslice. Prašička za praznično večerjo; okrasje, da zakrije revščino; glasbo, da zapolni notranjo praznino ali misli, ki nam rojijo po glavi. Zakaj vsa ta potreba, bi zakrili naše notranje dogajanje? Mar se Kristus ni rodil v štali? Mar ni tudi naša notranjost velikokrat bolj podobna štali kot pa urejenemu prostoru? Mogoče pa nam želi Jezus pokazati prav to, da želi vstopiti v našo revščino, v našo praznino, v naše neurejene odnose.

In kaj nam prinaša? V prvi vrsti nam prinaša samega sebe. Jezus stopa v naše življenje, stopa v naše jasli in nam želi podariti svoje Božje življenje. Rodil se je v Bet-lehemu, kar pomeni v »hiši kruha«, da bi nasitil našo lakoto, pokril našo revščino, zapolnil našo praznino. Ko dojenček dobi objem in hrano, se umiri. To je tudi rezultat božične noči: »Mir ljudem na zemlji!« (Lk 2,14) Praznina je napolnjena!

Tudi pesem, ki sem jo omenil na začetku, se ne konča s hitenjem, ampak z umiritvijo v Betlehemu: »O, pridite, molimo Jezusa!« Ne moremo moliti, če se ne umirimo, ne moremo se umiriti, če ne postavimo v jasli Jezusa ali, drugače povedano, če mu ne odpremo štale svojih src. Samo če bo Jezus stopil v jasli našega življenja, bomo dosegli mir v duši, zato se ga nikar ne bojmo. Kdo bi se bal dojenčka? Mogoče pa je prav zato Bog hotel postati dojenček, da se ga ne bi bali in da bi ga nežno sprejeli.

Vaš vikar Alan