Da je Marija Magdalena tistega jutra, »še v temi« (Jn 20,1), hodila do groba, ni nič nenavadnega. To je nasploh pot človeštva, ki ga predstavlja ta žena, proti grobu gremo in z vsakim grehom, z vsako težko napako, podobno tistim »v temi« v Getsemaniju, na dvorišču velikega duhovnika, na Golgoti, smo vse bolj mrtvi, vse bolj gotovo obsojeni na smrt. »Še v temi«, prav to je prizorišče velike noči, noč je stanje človekovega duha, potrtost, razočaranje, bolečina, morda tudi malodušje ob ugasnjenih idealih. Tam se začne, v hoji proti grobu, v velikih petkih, ki jih je v življenju tako mnogo, v zmagah zla in smrti, ki nas tako velikokrat oplazi in nas prevzame, tako veliko je v nas smrti.

Zato je velika noč nekaj težkega, nekaj težkega je bilo v tistem jutru, »še v temi«, torej v noči, videti, »da je kamen odstranjen od groba« (Jn 20,1), v temi se težko vidi. Ker je težko opaziti, da je nekaj drugače, kot smo pričakovali, kot smo si v svoji človeški logiki predstavljali, da bo, ker je težko verjeti, da je na kraju smrti nekaj živega, da je v moji noči nekaj jutranjega – svežina groba, ki bi moral trohneti, sproščenost povojev, ki bi morali zategovati, nežno, s pozornostjo in ljubeznijo zložen prtič, odstranjen z glave kriminalca.

Nek napor je torej potreben za veliko noč, videti na svojem dnu, v svoji smrti nekaj, česar lahko ne bi, nekaj, kar je izzvalo nemir spremembe. To je edina mogoča pot velikonočnega kristjana, narediti to težko stvar, »še v temi« živeti veliko noč, to pa ni nič drugega kot iskati v grobu, na kraju smrti nekaj živega, dobrega, iskati znamenja življenja v grobu, dopustiti, da so tam, znamenja ljubezni sredi zla, ta napor je tisti, ki v nas budi življenje: videti obžalovanje in videti odpuščanje, namesto mrtvega videti živega človeka, videti namesto mrtvega živega Boga, ki zmaguje nad mojim zlom in mojim obupom. Iskati v navidez mrtvih ljudeh nekaj živega, iskati nekaj živega tudi v sebi, neko drobtino upanja in ljubezni, da bi pričel znova. Pustiti se premagati od Božje ljubezni, od Življenja, to pomeni živeti veliko noč, videti in verovati (Jn 20,8), da je Bog večji od našega greha in zla, močnejši od naših smrti, da me je v mojem grobu premagal.

Aleluja, Gospod je vstal!

Naporno veliko noč vam želimo Alan, Primož in Marko!