Prvi psalm zanima, kako uspeti v življenju, kako doseči srečo, zato začenja z blagrom. Pred nas postavlja podobo dveh poti: pot krivičnih in pot pravičnih. Srečen je tisti človek, ki zna izbrati pravo pot v življenju. Pot krivičnih ne vodi nikamor, ampak se ustavlja v površni filozofiji življenja, kajti kdor hodi s »krivičniki«, se bo ustavil z »grešniki« in bo končno obsedel v družbi »porogljivcev«.

Pravični se od krivičnih razlikuje po tem, da se drži Gospodove postave in izbira poti, ki so z njo skladne. To doseže tako, da premišljuje Gospodovo postavo podnevi in ponoči. Rezultat premišljevanja postave je podan v slikoviti podobi drevesa ob vodnih strugah. Seveda gre za metaforo, kjer vodne struge predstavljajo postavo, ki jo človek srka s svojim premišljevanjem. Rastlinska podoba krivičnih pa je naslikana kot antiteza pravičnim: medtem ko zakoreninjenega drevesa veter ne zmoti, se pleve že ob manjši sapi podi po vetru, kar posredno prikazuje trdnost oz. nestabilnost človeka.

Iz rastlinske podobe življenja se psalmist preseli v trenutek ob koncu časov. Tam se na sodbi »krivični grešniki« znajdejo nasproti »zboru pravičnih«. Na koncu ne bo več časa za spreobrnjenje, ampak bo izrečena sodba. Krivični ne bodo vstali ob sodbi, da bi obtoževali nedolžne, ampak bodo morali umolkniti, ker se bodo razodela njihova dela.

Kaj torej označujeta ti dve poti v psalmu? Gre za dve drži življenja, ki sta možni znotraj vernega ljudstva. Krivičniki so ljudje, ki so se oddaljili od Boga in živijo brezbožno, vendar ta pot pelje v pogubo, ki je imanentna posledica pokvarjene drže. Pot pravičnih, torej tistih, ki se ozirajo na Boga, pa pelje v življenje, kajti uspeh življenja je odvisen od Gospoda.

Srečen je torej človek, ki se drži Gospodove poti v svojem življenju, Gospod pa v zameno za trud poskrbi za usodo pravičnih.

Vaš vikar Alan