Božič je čas, ko se zazremo vase, se za trenutek ustavimo ob spominu na občutke topline iz otroštva, ko smo zrli v jaslice z otroško vero in zaupanjem, ko je bilo vse tako skrivnostno in enostavno lepo. Z odraščanjem in hitenjem smo nekaj te otroškosti izgubili, jo pahnili na stran, ne upamo se ji več prepustiti.
A božič mora biti še vedno čas, da vsak zase razmisli, kdo sem, kaj želim in kam grem, ne sam, temveč z Jezusom, ki je tam nekje, ki me čaka, mi tlakuje pot. Na meni je, ali jo bom izbral. Si bom vzel čas in šel na sprehod s sozakoncem? Bom prižgal lučko v otroških očeh, ko bom z njim tekal po parku? Mi ne bo pretežko pripraviti nekaj preprostega za družinski piknik? Bom pustil na plan svojo otroškost in užival v igri z žogo? Bom spodbujal ostale, ko jim bo zmanjkalo energije med hojo v hrib? Bom kot mama nežna in prizanesljiva in kot oče odločen in ljubeč?
O tem smo, ko smo se lotili letošnjih jaslic, razmišljali zakonci. Želeli smo, da so naše, da odražajo situacije, v katerih se znajdemo. V mislih smo imeli odnose, ki jih gradimo v dragocenih skupnih trenutkih, ki so nam podarjeni.
Različni smo si, naše družine in zakoni pa so si podobni v hrepenenju po Jezusovi bližini, ki nas v teh dneh čaka v jaslicah in nam govori, da z majhnostjo in zaupanjem v Božjo ljubezen in spremstvo na vsaki naši poti zmoremo razumeti, da je pot do tiste topline in brezpogojne ljubezni, ki smo jo kot otroci občutili ob jaslicah, čisto enostavna. Le lupino, ki smo jo nekje po poti zgradili okoli sebe, je treba predreti, si vzeti čas, utihniti, prisluhniti in zreti. Ker Jezus ne sme biti tam, ampak ob nas …
Upajmo si. Blagoslovljen božič vsem.
Zakonska skupina