Epidemija je res konkretno skrčila udeležbo pri sveti maši, rekel bi, da nas je ob nedeljah pri župnijskem praznovanju sedaj, ko se razmere verjetno dokončno umirjajo, približno polovica tistih, ki smo se skupaj zbirali že pred kovidno pandemijo. Starejše ljudi precej dobro razumem, jih je pač strah, da ne bi morda kje staknili okužbo, ta pa je za vsakega v letih precej bolj zahtevna, nekoliko pa me je začudil konkreten upad mladih in otrok. Družinske maše še dokažejo, da je krščanstvo tudi stvar mlajših generacij, medtem ko je ostale nedelje mladih in otrok le za peščico.
Nič drugače ni žal tudi pri mladinskih srečanjih. Zadnje čase se pri mladinski skupini v Idriji zberejo trije, štirje ali pet mladih, kar je precej manj kot na začetku leta, ko se nas je zbralo tudi do dvajset. Na Gorah smo se že parkrat dogovorili za datum, pa tudi ni bilo nič iz tega, na Vojskem žal nismo prišli niti do tega. In v taki situaciji, ne zamerite mi, človek nehote začne razmišljati, kaj je narobe, da je tako. Je za vse res kriv covid in strah pred njim? Ali je postal samo dober izgovor, da opustimo, kar pač ni nujno narediti? Ali pa je morda kaj narobe z župnikom, njegovimi temami in metodami, morda celo z njegovo osebo? Pa ne razumite tega mojega pisanja za tarnanje ali užaljenost, niti ne gre za neko lažno samopomilovanje, ne, kar pišem, pišem iz skrbi. Mladinske skupine nimam za nekaj edino zveličavnega na tem svetu, sploh si ne domišljam, da so moje metode in teme vsem všeč, niti ne želim, da se kdo čuti dolžnega, da pride in sodeluje. Vendar pa je tako, da razmišljam, ali se morda naši mladi (in otroci) morda ne čutijo več del naše skupnosti, bodisi da je ne potrebujejo bodisi da se v njej ne počutijo sprejete.
Ta in še mnoga druga vprašanja si bom natresel v letošnji post, nenazadnje je ta vedno čas premisleka, kam hodimo. Čakal bom odgovore, morda dozorijo pri samokritiki v ogledalu na večer, morda mi jih bo sam ponudil ta kaotični čas, upal pa bom, do svojega zadnjega dneva v Idriji, da mi nanja odgovorite tudi vi, mladi, kakorkoli že. Vedno sem in vedno bom verjel in upal v vas, vedno vas bom imel rad.
Vaš župnik Marko