Po Jezusovih besedah je ljubiti Boga in bližnjega največja zapoved (prim. Mt 22,37- 39). Ker jo je kot tako najtežje izpolniti, so ji podrejena še mnoga druga manjša priporočila, ki nam pomagajo, da se tej zapovedi približujemo. Mt 6,1-18 govori o miloščini, molitvi in postu. Gre za majhne odpovedi, katerih smisel je v krepitvi našega odnosa doBoga, do bližnjega in končno do samega sebe.
Odpoved je majhna preizkušnja, ki razkriva
našo šibkost in prav ta nam lahko pomaga, da
okrepimo svoje zaupanje v Boga. Toda gorje nam, če nagibi za našo odpoved ne izhajajo iz usmerjenosti na Boga. Tako ravnanje bi se sprevrglo v svoje nasprotje: post bi postal izkazovanje, molitev iskanje samega sebe, miloščina pa znamenje naše dobrote – in bili bi v začaranem krogu samopotrjevanja. Krščanstvo pa ne ponuja vere v samega sebe, zato naj bo odpoved zasidrana v želji po spoznavanju Boga, in verjemite, da se Gospod »daje najti tistim, ki ga iščejo.« (Prg 8,17)
Ne govorim o povprečnem življenju, ampak o življenju, v katerem je Bog naš Oče, ki nam ponuja velike stvari. Ker pa se slednje v življenju dosežejo samo s potrpežljivostjo, ima v tem vzgojnem procesu tudi odpoved svoje mesto. Koliko vaj je potrebnih za glasbo, šport, ples, šolo. Tam se zdi samoumevno, da vadimo ure in ure, da bi sploh lahko kaj dosegli. Tako je tudi v duhovnem življenju: vera je vsakdanja vaja, ki nas bliža Gospodu, ampak za razliko od ostalih treningov v njej ni ne tekmovalnosti ne stresa, ampak veselje in mir, predvsem pa notranji občutek svobode, ki jo odpoved prinaša.
Se vam zdi preveč? Zapomnimo si, da je Bog naš Oče, ki nas ne sprašuje zato, ker bi od nas kaj potreboval, ampak zato, ker nam želi dati veliko več.
Vaš vikar Alan