Lipa v parku pred župniščem je pozlatela, lepa je, posebno ko se blešči v toplem popoldanskem soncu, ki se počasi sklanja nad Hleviše. Do bolečine lepa. Kajti kmalu po tem, ko je bila najlepša, se bo osula do golega, to vem, in za njo bodo ostali samo še črni, samotni štrclji, ki bolščijo v sivo nebo.

Takole nas to minevanje razgalja, ne samo drevesa, tudi ljudje, tudi družba, tudi naš čas mineva, do konca bo odpadalo, dokler ne bo naposled ostalo samo to, kar smo v resnici. Kar smo vedno bili. Odprla se bo Macesnova gorica in vsi okostnjaki, ki smo jih zmetali vanjo. Čas bo razgalil vse, tudi vas, tudi z mene bo po kakšni moji napaki odpadlo zlato listje in bom v pred vsemi ostal samo jaz, resnični jaz, štrleč v sivo nebo. In me ne boste več marali.

Morda je to problem. Minevanje, razkrivanje resnice naj bi nas napravilo nevredne ljubezni in spoštovanja. Ali pa je prava težava v tem, da ne vemo natančno, kaj naj sploh s tem izgubljanjem popularnosti in uničenjem ugleda, s tem postopnim razkrivanjem resnice v našem življenju počnemo – da se ga zato bojimo, se ga sramujemo in skrivamo. Pa mi nikakor ne da miru ta jesen, da je vse to minevanje vendarle rast, da nekaj postajamo, tudi ko se zdi, da odmiramo. Saj vendar resnica ne more biti namenjena uničenju, če je res, kar pravi Kristus, »resnica vas bo osvobodila« (Jn 8,32). Če resnica prihaja zaradi svobode, potem je vse to, kar naše minevanje govori o nas samih, vse, kar razkriva in razgalja naše bistvo, pravzaprav odrešenje. Tudi če za ceno popularnosti, slave in moči, tudi za ceno izgube »prijateljstev«.

Potisnjeni v nemoč, z vsem izgubljanjem vred, vedno bolj postajamo nekdo, ki se začne zanašati samo še na Boga in njegovo usmiljeno ljubezen, na pravzaprav edino, kar še ostaja trdno v tem nepristnem svetu. Čeprav se zdi to izguba, je v resnici to tisto, kar smo toliko časa čakali, ko smo živeli, da vendarle padejo vse ovire med nama z Bogom, vse laži, vse omame in pijanosti, s katerimi smo si v strahu zakrivali obličje pred Njim.

Kako lepo bo končno skozme videti nebo, ko bo z mene odpadel zadnji list …