Življenje je verjetno nalašč napravljeno tako, da ob staranju naše telo z lastnimi močmi in sposobnostmi zmore vedno manj. Ko torej človek z leti zori, ko se polagoma sooča s svojo vedno večjo nemočjo, tako pri sebi vedno bolj spoznava, da potrebuje drugega, nekakšen prostor, ki ga prej ni bilo, se mu odpre, prostor za drugega, ki je ključen za to, da se človek spremeni. Da postane bolj to, za kar ga je napravil Bog, nekdo, ki živi v odnosu, ker ve, da brez njega ne more preživeti. Ker postane človek resnično močan šele tedaj, ko čuti potrebo, da se mora na nekoga nasloniti, nekomu zaupati.

O tem razmišljam, ko se v prvih dneh novembra spet oziramo na svetnike, vsi so že umrli, vsi so postali nemočni, da so smeli stopiti v Božji objem, mi pa si mislimo, kako pomembno je biti popoln, močan, kako pomembno je v nečem uspeti. Pa je ravno narobe. Evangelij o blagrih, ki ga ta dan beremo pri maši, nam namreč pred oči stavi same poražence, žalostne, uboge, preganjane. Vse to so namreč ljudje, ki potrebujejo drugega, ki so od drugega celo odvisni, ker so svojo moč izgubili ali so se ji prostovoljno odpovedali.

Ravno to je tisto, kar nam želi s svojimi blagri in preko svetnikov, naših bratov in sester v nebesih, Jezus dopovedati. Srečnih nas namreč ne želi napraviti tako, da bi spremenil realnost, v kateri živimo, temveč tako, da bi spremenil naš pogled nanjo.

In naša realnost je namenjena temu, da v nas, v naše življenje stopi Bog. Oziroma, je že stopil, njegova ljubezen je v drobovju vsake realnosti, naj bo kakršnakoli že. Tako moramo razumeti blagre, da bi tako začeli razumeti tudi svojo realnost, točno to realnost, v kateri živimo zdaj. Bolj kot je prazna, bolj kot smo v njej nemočni, bolj kot čutimo, da ga potrebujemo, več je v njej prostora za Boga. In točno tako se postane svet – ko se v svoji nemoči naslonimo nanj.

Storimo to.

Vaš župnik Marko