Z vnebohodom se končuje Jezusovo zemeljsko življenje, obenem pa je to začetek nove oblike njegove navzočnosti med nami. Kar je rekel apostolom, velja tudi nam: »Ne bom vas zapustil sirot, prišel bom k vam« (Jn 14,18). Njegova nova navzočnost med nami se vrši po daru Svetega Duha. Kako ga lahko prepoznamo? Ne moremo ga videti in tipati kot so ga lahko njegovi učenci, vendar imamo nekaj oprijemljivih možnosti, da se mu približamo.

Odslej živi zlasti v malih in ponižanih. S temi se je poistovetil in hoče, da ga prepoznavamo v njih. Ko jim pomagamo in služimo, se dejansko prek njih bližamo Kristusu. Po Svetem Duhu je navzoč v Božji besedi. Premalo črpamo iz te neusahljive zakladnice, zato pa nam v vsakdanjem življenju kaj rado zmanjka moči, da bi povsod ravnali tako, kakor Bog od nas pričakuje. Kristus je po vnebohodu navzoč tudi v svoji Cerkvi; osebno je pričujoč v zakramentih, zlasti v evharistiji, ki je naša hrana na poti k Očetu. Navzoč je v duhovnikovi osebi in v vernem občestvu, ko je zbrano okrog njegovega oltarja.

»Odhajam in spet pridem k vam,« (Jn 14,28) nam obljublja Jezus. Pravzaprav je vse naše življenje razpeto med to njegovo prihajanje in odhajanje. Vse naše življenje je kakor nenehno valovanje, dviganje k Bogu in oddaljevanje od njega. Jezus je v resnici vedno tu sredi med nami, le mi se s svojo nezvestobo in pomanjkljivo ljubeznijo odmikamo od njega in pozabljamo nanj, dokler nas njegova dobrotna roka spet ne potreplja po rami in njegov glas povabi za njim.

Če se mu želimo približati, naredimo nekaj za male in prezrte, služimo drug drugemu z ljubeznijo, preberimo odlomek Božje Besede, pristopimo k zakramentom in se združimo z občestvom, ki moli in poje. Tako se ne bomo počutili kakor sirote, ampak bomo doživeli Jezusovo skrivnostno navzočnost med nami. »In glejte, jaz sem z vami vse dni, do konca sveta« (Mt 28,20).

Vaš vikar Alan