Takole vrhunsko, globoko je zapisal on, Največji med našimi pesniki, ki ga še vedno imamo samo za … pijanca. Prešeren je v narodovem spominu še vedno bolj pijanec kakor poet. Kakor je velikokrat pri ljudeh, da si jih zapomnimo bolj po napakah kot po vrlinah, bolj po govoricah kakor po dejstvih. Toda kaj imamo od tega, da je eden naših največjih poetov za nas pijanec?
Tudi sam sem umetnik in natanko vem, kaj pomeni »v prsih nosit’ al pekèl, al nebo«, kdaj se mi zdi, da je pretežko biti tak človek, ki čuti veliko več od drugih, ki zmore edini od mnogih zaznati drget lista ob zahajanju sonca ali razlikovati odtenek nasmeha na obrazu, pa ga stvari ravno zaradi te občutljivosti veliko bolj prizadenejo kot kogarkoli drugega, tudi malenkosti, zaradi katerih bi kdo samo zamahnil z roko. Kdaj je dobrodošlo biti tak, kdaj pa je tega preveč, človek ima premajhno dušo, da bi mogel nositi vse, kar stopi vanj, da bi mogel vse, kar mu nadene življenje, nesti na svojih ramenih. Nihče ne zasmehuje izgorelih ljudi, gotovo je zadaj nekaj hudega, si rečemo, nihče pa ne razume tistih, ki se ga zaradi te teže napijejo. Pa gre morda samo za dva različna načina »ventilov«, s katerimi lajšamo notranje bolečine. In ne, to ni moje odobravanje alkoholizma, pravim samo, da morda ni vsa resnica, tisto, kar vidimo, še manj tisto, kar slišimo.
Na začetku neke knjige, ne vem več, katere, sem prebral stavek: »Bodi prijazen, kajti vsakdo, ki ga srečaš, bojuje težko bitko.« Ne poznamo ljudi, ki hodijo mimo nas. Domišljamo si, da jih, da jih razumemo glede na dejanja, na izgled, na besede. A smo ljudje kot zvezde, kot drug drugemu neznano vesolje, daleč od našega razumevanja. Dani drug drugemu za občudovanje, ne za razumevanje, za iskanje lepote, ne pomanjkljivosti. Iz strahu, menda, ravnamo drugače, in jih, kot divje živali, stlačimo v kletko naših predstav, od koder ne pojdejo, dokler ne postanejo taki, kakršne bi si želeli.
V tistih težkih večerih, ko se duša kakor morje vzdiguje in pljuska na obraz slane kaplje, ne potrebujemo besed. Samo tihe bližine, ki ji povemo pesem.
Vaš župnik Marko
