Najtežja stvar pri tem, da postajaš vedno starejši, je, da je vedno težje sprejeti, da se – čeprav je duh še tako mladosten – telo vendarle stara. In da pri določenih stvareh kondicija preprosto ne pomaga več. Da imaš nekje svojo mejo, če povem drugače, trenutek, ko moraš priznati svojo nemoč – in da je ta meja ponavadi tam, kjer is to najmanj želiš. Da si utrujen takrat, ko je najmanj primeren čas za to.

Pa vendar ima telo vedno prav. Tudi če menimo, da se moti, ve veliko več od nas, ker je namenjeno življenju, ne životarjenju. Zato vedno nekoč pride račun za vse to, kar smo sebi odvzeli. Boleč hrbet, slabost, bolezen, utrujenost… Telo nam tako in samo tako daje pomembnejša sporočila, kot si mislimo. Sporočila, ki zadevajo naš slog življenja. In bolečina, utrujenost je zdravilo za naše življenje.

Ustavimo se.

To, se mi zdi, je sporočilo vsake utrujenosti. Poslušajmo svoje telo. Brez slabe vesti si odpočijmo. Če to čutimo tudi potrbujemo. Tudi duh in duša nam bosta hvaležna, ne samo do skrajnosti izmučeno telo. Da ne govorim o ljudeh, ki jih boste srečali. Osvobodili jih boste slabe volje in napetosti.

In že samo zato si je vredno vzeti počitnice. Zaradi drugih.

“Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?” Rekel mu je: “Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Drugapa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.” (Mt 22, 36-40)

Vaš župnik Marko