V našo noč, noč razočaranja in bolečine, noč samote in poraza, noč greha in izgubljenosti, potiho stopa Bog. Danes, jutri, pojutrišnjem, posebno pa to noč. Ne kot močni in vsemogočni, ne kot uspešni in popolni, takega v svojih nočeh, v katerih smo vedno tako majhni, niti ne bi mogli sprejeti. Zato prihaja kot nam enaki, majhni, nemočni, nežni človek, kot otrok. Takega Boga razodevajo angeli v sveti noči, Otroka, ki se daje grešnemu človeku v naročje, kot bi bile njegove umazane roke najbolj primeren, varen, svet prostor zanj, za krhkega in nežnega Boga, ki bi ga lahko poškodoval že en sam malomaren gib.

Čudna, drzna, tvegana, vendar na svoj način tudi logična odločitev. Ker namreč ljudje pozabljamo, da so ljudje okoli nas nekaj krhkega, da so zato naši odnosi nekaj, s čimer je treba ravnati izredno pazljivo, previdno, nežno, ker vsakega, kakor plamen sveče, lahko ugasne in zlomi že ena sama premočna sapa. Ena grda beseda, en odvrnjen pogled. Pa vendar ljudje to pozabljamo, kar naprej, in zato kar vsakodnevno drug z drugim ravnamo pregrobo, grde stvari si govorimo, nasilni smo, robati, agresivni drug do drugega, kakor da so ljudje okrog nas nekaj, kar nam pripada, s čimer lahko počnemo, kar se nam zazdi in zahoče.

Sveta noč Božje ponižnosti nam zato daje v naročje Božjega Otroka, da bi se tega spet spomnili, da bi z njim v naročju spet postali pazljivi, previdni, nežni do sočloveka, da bi nas zmotil, kadar smo trdi, ker otrok ne prenaša trdote. Da bi nas zmotil, kadar smo žalostni, ker se otroku – četudi si žalosten – moraš nasmehniti. Da bi nas zmotil, kadar smo grobi, nevljudni, nesramni in nam povedal, da ga to boli, da bi nas zmotil, kadar smo veliki, ker se otrok velikega prestraši.

Ko se namreč v nas zgodi ta sprememba, se na zemljo spet vrne Bog, takrat se med nami začne odvijati odrešenje, tako pojejo angeli: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.« (Lk 2,14) Vzpostaviti mir med nami je namreč mogoče, kadar smo drug do drugega nežni, pozorni, vljudni. In tedaj, kadar se torej drug do drugega obnašamo kot Bog do človeka, je spet božič, se spet uresniči učlovečenje, je Bog spet Emanuel, »Bog med nami«.

Da bi ga srečali in ga dali drugim srečati v sebi, Vam želimo vaši duhovniki Alan, Primož in Marko. Blagoslovljen božič!