Letošnje geslo nedelje Božje besede nosi naslov: »Poglejte, s kako velikimi črkami vam pišem s svojo roko« (Gal 6,11). To geslo je neke vrste Pavlov podpis, s katerim želi opozoriti svoje vernike na skrb, ki ga žene, da jim piše pisma. Mnenje razlagalcev je sicer, da Pavel ni sam pisal svojih pisem, ampak jih je narekoval pisarjem. Kakorkoli že, Pavlova pisma nosijo njegov »pečat« in avtoriteto njegove osebnosti.

V antiki je več ljudi znalo brati kot pisati, pisarji pa so bili posebej izobraženi. Za pisanje ali prepisovanje svetopisemskih besedil je bila potrebna še posebna disciplina. Cerkveni očetje, ki so se veliko ukvarjali s svetimi besedili, so si privzgojili pozornost srca in uma za Božjo besedo. Razvili so posebno eksegetsko metodo, ki jo poznamo pod imenom Lectio Divina ali »Božje branje.« Znano je, da ljudje pri pisanju naredimo veliko napak, zato so cerkveni očetje poudarjali asketsko disciplino, s katero so se znebili (kolikor je to mogoče) strasti, ki bi jih ovirale pri razumevanju besedila in bi jim narekovale omejeno dojemanje. Cilj prepisovanja, učenja na pamet, prevajanja ali primerjave prevodov je bil, da bi sveta besedila pripeljala eksegeta do globokega uvida. To pa je možno samo, če v piscu prebiva vedrost srca in uma. Odsotnost strasti je tista, ki omogoča, da Božjo besedo prepisujemo z vedrino. Pravijo, da so izkušeni prepisovalci lahko celo ocenili duševno stanje začetnikov na podlagi njihovih napak, saj ljudje naredimo napako tam, kjer nekaj zmoti naš um.

Iz globokega uvida v Božjo besedo se je rojevala tudi eksegeza ali razlaga svetih spisov. Slednja pa ni dosegla cilja, če ni privedla do uporabnosti za konkretno življenje vernika in skupnosti. Garancija in preizkusni kamen za ta ideal srca in misli je bila pripadnost pravovernosti, ki jo je zahtevala Cerkev. Prepričanje Cerkvenih očetov je, da srce in um, v katerih prebiva Kristusova ljubezen, ne moreta bistveno zgrešiti končnega pomena besedila.

Vaš vikar Alan