Advent nas v duhu prestavlja v čas pred Kristusom, ko so preroki napovedovali prihod Odrešenika. Letos smo ga začeli s prodirnim klicem preroka Izaija: »O, da bi predrl nebo in stopil dol, da bi se pred teboj tresle gore!« (Iz 63,19) Tretji Izaija je pisal v dobi, ko je bilo njegovo ljudstvo stiskano in je bilo med ljudmi malo upanja. Še vedno pa je bil živ spomin na Gospodova mogočna dela v preteklosti, zato si je prerok želel Božjega posega tudi v svojem času.

Hrepenenje po Božjem prihodu je značilno za vsako dobo, še posebej, ko je med ljudmi veliko duhovne revščine. Vselej namreč potrebujemo Božjega obiska, toda razumeti moramo, kako naj ga pričakamo. Sporočilo adventa ni, da je Bog nekje daleč od nas, ampak da prihaja v naše življenje. Ne prihaja pa tako, ko bi si sami zamislili, ampak ima svojstven način obiska, zato moramo biti svobodni od svojih pričakovanj.

Nikoli ne vemo, kdaj je trenutek obiska Boga v našem življenju, pa ne zato, ker bi Bog ne hotel opozoriti, kdaj pride, ampak ker moramo biti stalno pripravljeni na nekaj, kar je večje od nas. Ljudje bi radi obvladali svoje življenje in ga imeli v škatlici, vendar to ni mogoče. Ne vemo, kdaj in kako bo prišel Gospod, zato moramo biti pripravljeni na novost, ki je ne obvladamo. »Od vekomaj niso slišali, mi nismo zaznali, oko ni videlo Boga razen tebe, ki bi kaj storil za tistega, ki ga čaka.« (Iz 64,3)

Mnogi dojemajo pričakovanje kot nekakšno frustracijo, vendar je celotno življenje eno samo pričakovanje. Kdor ne more čakati, je jezen in se ravna po trenutnih impulzih in svojem nemiru. Naša družba ne prenaša tega nemira, zato je to družba zabave, družba narkoze, ki beži iz sedanjosti. Advent pa je čudovit čas pozornosti na življenje in pripravljenosti na Božji prihod. Ni čas žalosti, ampak luči. Gotovo je to tudi čas odpovedi, saj moramo odvreči vse, česar ne potrebujemo za Božji obisk. Tako bomo lahko svobodno peli: »Predri nebesa in pridi, pred tvojim obličjem naj se gore stopijo.«

Vaš vikar Alan