S postnim časom se pomikamo proti Veliki noči, ko bomo obhajali skrivnosti našega odrešenja. Večkrat se mi postavlja vprašanje, ali je Kristus res moral umreti, da nas je odrešil. Verjetno to ne bi bilo potrebno, če bi ljudje sprejeli njegovo oznanilo. Toda ravno Kristusov nauk in njegovi čudeži so jih zmotili. Čeprav ni storil nič hudega, so se kmalu po njegovem nastopu verski voditelji zbrali proti njemu in se odločili, da ga bodo usmrtili (Mr 3,6).

Že Platon je v svojih delih razmišljal, da bi ga, če bi se pojavil na svetu popolnoma pravičen človek, njegovi sodobniki ubili. Zakaj je pravičnost tako moteča? Da bi lahko odgovorili na to vprašanje, se moramo zavedati, da imamo tukaj opravka s skrivnostjo greha in hudobije, s katero smo vsi okuženi. Človeško srce je namreč nagnjeno k hudemu že od malega (1 Mz 8, 21). Nikoli ne bomo razumeli, zakaj človek vztraja v grehu, čeprav vidi, da ga to vodi v uničenje. Ker pa se človek ne more izviti iz svoje ujetosti v greh, je moral Kristus umreti, da bi nas opravičil.

Samo Božji poseg lahko človeka osvobodi greha in hudobije. Seveda si vsakdo zase misli, da je v redu in da nobenemu ne želi nič hudega. To je lahko tudi res, toda Sveto pismo pripoveduje drugačno zgodbo, ki je bolj zapletena. Kaj vse je v človekovem srcu, se namreč vidi šele v preizkušnji. Božja beseda odkriva, da naše srce le ni tako čisto, kot bi si mislili. Lahko ga primerjamo vrtu: če ga lepo gojimo, rodi dobre rastline, če ga zanemarimo, pa le glejmo, kaj zraste naslednje leto. Zato nam Sveto pismo nenehno govori o našem spreobrnjenju.

Kakor je človekova skrivnost greh in hudobija, tako je tudi skrivnost Boga naše odrešenje. Vsak ima svojo skrivnost, a če se ti dve skrivnosti srečata, smo odrešeni. Ker se je človek s svojim grehom ločil od Boga, mu je Kristus s svojo smrtjo spet odprl nebeška vrata (1 Kor 15,45). Za nas bo Velika noč praznik našega odrešenja, če bomo sprejeli Božje povabilo in stopili na pot za Kristusom v teh svetih dneh.

Vaš vikar Alan