»V srčiki noči, ko se zdi tema zmagovita, se naznanja njen poraz.« (K. Gržan)

Vedno znova nas mora pretresti dejstvo, da se velika noč začne v grobu. Se pravi v temi, v nesmislu, na dnu človeškega bitja. Tam, kjer bi bilo povsem naravno obupati. In ravno tam, kjer nikoli nismo hoteli biti, ravno tam se pojavi nekaj, kar temu kljubuje. Nekdo. Znamenja nekega življenja: lepo pospravljen prtič, počasi odviti povoji, svit jutra na vratih noči, tek med mrliči.

Zato je velika noč zelo pomembna zgodba za situacijo našega časa in sveta, v kateri se prestrašeni počutimo kakor v ulici brez izhoda. Zgodba, ki jo obnavljamo vsako leto, ne zato, da bi govorili o preteklosti, temveč da bi bolje razumeli sedanjost, se pravi, da bi nanjo uprli drugačen pogled, da bi se spomnili, česar se je vselej bistveno spomniti, posebno pa tedaj, ko se nas loteva obup: da namreč Življenje zmaguje tudi v tem trenutku zgodovine, tudi danes, ko je videti, da smo sredi zime. Da namreč Ljubezen zmaguje tudi v velikem zlu. Tudi danes, tudi v meni.

To kljubovanje Življenja sredi smrti ne dogaja samo v Jezusovem, temveč tudi v našem grobu, v naši neveri, v našem zlu, v našem obupu. Da se tudi v nas nekaj upira situaciji, v kateri smo. Da ne želimo biti tam, v grobu, v smrti, v nesmislu, ker tja kakor Kristus tudi sami ne spadamo: »Kaj iščete živega med mrtvimi?« (Lk 24,5)

Biti velikonočni kristjan torej pomeni želeti si, da ne bi bili v grobu, v sovraštvu, v grehu, v nesmislu, tudi če smo tam. Verjeti temu našemu upiranju v svojih prsih, ki kaže, da smo Kristusovi, da pripadamo Vstalemu, Zmagovalcu nad grehom in smrtjo, in se zatorej odločiti, da se bomo do zadnjega borili proti obupu, ki se v tem času tako silovito polašča naših življenj. Tudi če je videti drugače, Življenje, Kristus zmaguje tudi v tem trenutku. Aleluja! Pustimo Mu zrasti v sebi!

Vaš župnik Marko