Ko odpremo Sveto pismo, se lahko srečamo s težavo, da nam pomen ni takoj razviden. To se dogaja zaradi tega, ker gre za knjigo, ki je časovno in kulturno odmaknjena od nas. In vendar nas ta Beseda nagovarja. Gregor Veliki je zapisal: »Divina eloquia cum legente crescunt«, »Božji govori rastejo skupaj z bralcem.« Ko večkrat prebiram Božjo besedo, predvsem evangelije, začne ta Beseda v meni delovati in se povezuje v nove pomene, saj je sposobnost Božje besede, da se »učloveči« v kateremkoli kulturnem okolju.
Kako pa naj vem, da Božjo besedo tudi pravilno razumem? Merilo za pravilnost razlage je Cerkvena tradicija. Onkraj eksegetske metodologije in onkraj osebnega srečanja z Besedo, ki je tudi zelo pomembno, ostaja temelj vsake razlage srečanje z Besedo v Cerkvenem okolju. Cerkveni očetje so naglasili, da »Ecclesia tenet et legit librum Scripturarum«, »Cerkev hrani in bere knjigo Svetega pisma.« Velik del Nove zaveze in verjetno tudi Stare je nastal znotraj liturgičnega okolja ali pa ga je posvojila verna skupnost, zato je prepričanje Cerkvenih očetov, da se Sveto pismo pravilno razlaga le znotraj Cerkvene skupnosti.
Zame je eno najlepših pričevanj o moči Božje besede podano v pismu Hebrejcem: »Božja beseda je živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca.« (Heb 4,12) Če pristopam k Božji besedi z vero in se zavedam njene moči, potem tudi dopuščam, da me ta Beseda oblikuje, da mi pomaga razločevati poti življenja in predvsem da mi prečiščuje misli srca.
Velik korak naredim v veri, ko začnem svoje življenje brati v luči Svetega pisma. Takrat odkrijem nov smisel stvari in dogodkov, ki me obdajajo. Takrat verjamem, da je Bog zapustil svojo Besedo zame, da bi mi pomagal v življenju in da bi se lahko srečal z menoj.
Vaš vikar Alan