V udobni Bilbov domek je kar na lepem vstopil čarodej Gandalf, da bi se na brezskrbno življenje navajeni hobit pridružil škratom na poti do samotne gore, v kateri zmaj čuva ukradeni zaklad. Bilbo je sprva okleval, nato pa se v nekem trenutku odločil in stekel za pogumno druščino. Zakaj je šel in odgovoril na klic? Ali ne bi bilo bolje, če bi ostal doma, prijetno zleknjen v svoji duplinici in užival v brezskrbnem življenju? In zakaj je bil pripravljen tvegati vse za popolne neznance, za cilj, ki mu ni dosti pomenil, za neka bitja, ki so ga sprva celo prezirala?

O vsem tem smo se skupaj z otroki spraševali na oratoriju, ki je potekal v tednu od 3. do 7. julija. Z Bilbom smo se podali na pot in razmišljali o vrednotah poklicanosti, božje previdnosti, vztrajnosti, srčnosti in rasti. Naša nadloga niso bili strašni zmaji ali roparski goblini temveč nestabilno vreme in raznovrstne nepredvidljive situacije.

A smo, prav zaradi takih in drugačnih preizkušenj, iz dneva v dan, počasi in po tiho, prav tako kot hobit na svoji poti… rasli. Tako vsak sam v sebi, kot tudi v odnosih in skupnosti- z nami je počasi rasel celoten oratorij.

Zato na koncu iskrena zahvala vsem, ki ste nam kakorkoli pomagali pri izvedbi. Brez vaše pomoči oratorij ne bi bil to, kar je!

Animatorji