Oni dan sem končno imel dovolj časa, da sem spet pospravil polico s knjigami, toliko jih je pač že v moji sobi, da sem moral nekatere na policah postaviti v dve vrsti. Pospravljanja sicer ne maram, razen ko gre za knjige, saj ob tem vsakič še malce polistam po njih, kot bi pil čaj z dobro prijateljico mi je, lepo in nerodno hkrati. Lepo, ker jo spet vidiš, nerodno, ker bi jo moral večkrat. In fino je, da mi je nerodno pred njimi, da mi je žal, da jih še nisem prebral. In veliko takih knjig imam, ker se ob njih dobro počutim, predvsem pa zato, da ne pozabim brati. Ker se to zlahka zgodi.

Ko se namreč zvečer privlečem v sobo, utrujen od dneva, ki sem ga živel med pisarno, kuhinjo, učilnico in cerkvijo, se tako zlahka predam skušnjavi, da bi se na kavču samo nastavil modri svetlobi. Čeprav vedno znova ugotovim, da spet ni ničesar, kar bi mi bilo toliko všeč, da bi si to z veseljem ali vsaj zanimanjem pogledal, čeprav vedno znova ugotovim, da me mnoge stvari na svetleči škatli tudi potrejo in vznemirijo, da me prestrašijo in zadušijo trezne misli, ne zaprem ekrana. In tako tudi živim življenje sveta, prestrašeni človek, ki se odziva in obnaša po pričakovanjih tistih, ki upravljajo z njim.

Družbeno mišljenje je globoko vtisnjeno v nas, tako zelo, da nam je postalo domače, da se nam zdi, da je naše. Pa ni. In do tega spoznanja je zelo težko priti. Prav zato imam veliko omaro knjig, prav zato tako veliko vzbujevalcev slabe vesti, da ne bi pozabil brati: da bi vedel, kam po zatočišče in pomoč, kadar je glava prepolna, kadar je srce preplašeno, kadar je korak zmeden, kadar je misel izgubljena. Kajti ko berem, spet začnem razmišljati, jaz začnem razmišljati in nihče drug namesto mene, kot se to dogaja sicer. In sem potem spet začrtati smer, in ponavadi je to proti toku, proti točno tistemu, kar si mislim, da je moje, pa je nekoga drugega.

Vendar 49 odstotkov Slovencev ne prebere niti ene knjige. Se ne sprašuje, ne razmišlja, se samo prepusti toku, naj jih pelje, kamorkoli hoče. Zato vam pišem o knjigah. Da bi se z njimi vprašali, kdo smo in kam gremo. To sta pomembni vprašanji.

Vaš župnik Marko