V zadnjem času smo imeli precej protestov, traktorji, kolesa, množice ljudi, takih in drugačnih so gladile trde kocke na Trgu republike. Dobro se mi zdi to, vsaka ljubezen se gradi tako, ko se brusimo, šele postajamo drug drugemu bolj ustrezni in skladni. Bolj primerni za življenje drug z drugim. Trg republike bi moral biti vedno poln, republika je namreč latinsko »res publica«, to pa je »skupna«, »javna reč«, torej stvar vseh ljudi, tako lepo in skrbno položene grobe granitne kocke na trgu, da se na njih nihče ne spotakne, pade, zakrvavi, izkrvavi. Zato je protestiranje, če je to borba za dobro in prav, vedno zelo plemenit izraz ljubezni.

Razen če protestiramo samo zase. Če gre res za ljubezen, pravičnost, sožitje in ne za lastni žep, potem bi morali na trgu stati vsi ljudje, ne samo tisti, ki jim je nek protest v korist. Pravičnost in ljubezen sta pač nekaj, kar zadeva nas vse, celotno družbo, ker smo drug z drugim prepleteni, drug poleg drugega položeni v tlak na Trgu republike. Nekoga brusim na teh protestih, ne politikov, ne nasprotnikov, ne, pravičnost brusim, to, da bo drug drugemu ob meni prijetno, da bo dihal, kakor diha svoboden in dostojanstva vreden človek, zato gremo na proteste, da s tem izkažem ljubezen do vseh ljudi, ker nas to vse zadeva. Tako ljubim domovino.

Kajti domovina smo ljudje na tem svetem kosu zemlje, sosedje, bližnji in daljni, in vsi vdelani v tlak Trga republike. Na njem smo tistega daljnega dne zapeli neko pesem, ki jo ponavljamo kar naprej, ob zmagah in porazih, »da rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak.« In moramo misliti resno, brusiti se, ne z nasiljem, ampak z resnico, ne z udarci, temveč z zdravljenjem ran, s pravičnostjo in ljubeznijo, da se izbrusimo do človeškosti v nas. Da bo tako ta tlak res podlaga novim generacijam Slovenk in Slovencev, da bi skupaj hodili, peli himno, se veselili in jokali, protestirali in se upirali, ne da bi se ob tem padali in krvaveli.

In za brušenje je treba ljubezni, ljubezni vztrajanja in vračanja, ko smo se v jezi in ranjenosti obrnili stran, ljubezni, ki je odločitev, da ostanem in da se bom pustil brusiti, (po)trpeti, vedno znova začeti, tudi ko sem utrujen. Nič romantičnega, le neizprosna resničnost, ki jo je treba živeti drug z drugim, ker nas je Bog ustvaril za sosede, za mejake, ne za vrage, za ljudi, vsakega s svojim srcem, vsakega s svojo rano v njem. Domovino ljubimo, ko postanemo drug drugemu sosedje.

Vaš župnik Marko