Za mnoge ljudi je maj najhujši mesec v letu. Čeprav vse brsti in poka od življenja, imamo druge skrbi. Otroci morajo zaključevati ocene, tisti sposobnejši so poleg tega vpeti v tisoč in eno tekmovanje, nad študente se zgrinjajo skrbi pred izpiti, tisti, ki jim ostane še trohica časa, bodo vadili za koncerte in nastope. In njihove starše med vse to razteguje kot harmoniko. Na tiste ostale proste nedelje župniki vtaknejo še prva sveta obhajila, zato je treba zadnjo minuto skočiti še po darila, none do onemoglosti pečejo pecivo do grla nasičenim vnukom, in nekje vmes se vsega naveličani najstniki piflajo za birmo. Samo še to, pa bo konec.

Med pogovori z ljudmi ni bilo težko zaznati, da je vsega skupaj že preveč, testov, obveznosti, prireditev, zahtev, pričakovanj, vsega, s čimer želimo dokazati, da nekaj pomenimo, preprosto je prehudo, ljudje ne zmoremo več tega ubijalskega ritma. Ne samo utrujeni in siti vsega, tudi razdražljivi in napeti smo od tega. In ko sem o tem, da se nekaj takega dogaja tudi meni, potožil prijatelju, ki sem ga – v še enem hitečem trenutku – srečal na bencinski črpalki, me je spomnil na nekaj grozljivega. »Saj veš, kdo ubija.« S slino v grlu sem prikimal. »Hudič. On ubija. V tem tempu ni nič Božjega.«

Med človeško zasičenostjo maja počasi poganja mladozelena trava, poganjki lipe pogledajo na plano, rože začnejo dišati in metulji se priklanjajo njihovi lepoti, kosi spletajo gnezda in lastovke se ženejo za mušicami nad reko. To je življenje! Ne ker bi bilo vse idealno, temveč ker je vse na svojem mestu, mirno in v pravem ritmu – to je življenje – nekaj velikega in pomembnega je vedeti, kje si in kamspadaš, kaj je bolj in kaj manj pomembno. To je življenje! Biti na svojem mestu, zavedajoč se, da imaš svojih moči in svojih pomanjkljivosti odmerjenih na gram natančno. Da ti prav narava, tudi neizprosno šibka fizika, utira pot med vsemi norimi imperativi družbe. V naravi ni uspeha in poraza, ni uresničenih ali uničenih idealov in želja, ni pričakovanj in dosežkov, ni aplavzov in všečkov, je samo življenje. Dihanje, večerja, molitev, delo, pesem, mir, preizkušnja, bližina, in vse to je tako zelo Božje – ko poteka v ritmu narave. Podajte se v tej pomladi kdaj med brsteče življenje, naučilo vas bo miru, ta vendar ni sad ugajanja, doseganja pričakovanj in rezultatov, pa tudi ne posledica brezbrižnosti in brezvoljnosti, mir je v tem, da si preprosto tam, kjer te je hotel Bog imeti. In raseš na travniku za hišo.

Vaš župnik Marko