Ko se pripravljam na predavanje iz Jobove knjige, skoraj ne morem mimo besedila, ki ga je krščanska tradicija razumela kot izpoved vere v vstajenje mrtvih. Job namreč pravi: “Jaz vem, da moj Odkupitelj živi in da se bo, poslednji, vzdignil nad prahom. Še potem, ko bo ta moja koža raztrgana, bom iz svojega mesa gledal Boga” (Job 19,25-26). V svoji nesreči na pragu smrti je Job odkril tiho prisotnost Boga. Jobova knjiga je seveda nastala v času, ko še ni bilo vere v vstajenje od mrtvih, zato Job misli na rehabilitacijo od svoje bolezni in čaka na Branitelja, ki ga bo rešil obrekovanja in obtoževanja s strani prijateljev.

Pri liturgiji pa uporabljamo to berilo pri pogrebih, saj smo kristjani prepričani, da pri tem Job govori o vstajenju mesa. Že rabinsko judovstvo je pod izrazom Odkupitelj razumelo prihajajočega Mesija, kar je verjetno vplivalo tudi na Hieronimov prevod »moj Rešitelj«. Jasno, da Hieronim meri na Kristusa, ki je edini pravi Odrešenik Božjega ljudstva.

Ker je Job živel pred Jezusom, ni mogel v celoti poznati Božjega odgovora na vprašanje smrti. Mi pa smo ta odgovor spoznali v Jezusu Kristusu. V njem smo našli nekaj več kot samo odgovor na smrt, nekaj bolj pomembnega in odločilnega za naše življenje: smisel, ki ga imata trpljenje in smrt. V Jezusu smo videli, da ima življenje svojo prihodnost. Po njem smo spoznali, da je samo ljubezen in služenje drugim tisto, kar ima na tem svetu moč, da premaga smrt. Kristus je za nas postavil most med tem minljivim in večnim življenjem, med to ljubeznijo v trpljenju in ljubeznijo v večnem veselju.

Biti kristjan torej pomeni živeti v nenehnem zahvaljevanju Bogu: za življenje, ki nam ga je dal, za vse dogodke, za vse osebe, ki so hodile z nami v življenju, za vse dobro in slabo … Kot bi rekel Job: “Dobro smo prejemali od Gospoda, zakaj bi hudega ne sprejeli?” (Job 2,10) Živimo pa predvsem v hvaležnosti za Božjega Sina Jezusa, ki je za nas umrl in nam odprl vrata večnega življenja.

Vaš vikar Alan