Jezus je naročil svojim učencem: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!« (Mr 16,15) Ne vem, kaj bi odgovorili mi, če bi nam danes nekdo rekel: »Pojdite na glavni trg in vsem, ki jih srečate, povejte, da Jezus živi, da ste ga srečali in da ima posebno sporočilo tudi zanje.« Mogoče bi se malo nasmehnili in v glavnem preslišali ta poziv. Mogoče bi imeli celo prav. Najbrž to ne bi bil najboljši način, kako ljudem spregovoriti o Jezusu danes. Vendar je tudi v tem naročilu skrito sporočilo praznika vnebohoda.

Jezus ne odhaja daleč, nekam nad oblake. Res je, da gre k Očetu, a samo zato, da bi lahko po Svetem Duhu bil navzoč v življenju vsakega, ki postane njegov učenec. Sedaj smo mi kristjani tisti, ki pričujemo o tem, ali Bog je, ali je Jezus zares vstal od mrtvih, ali mi to res verujemo. »Vi boste moje priče,« pravi Jezus svojim učencem. Te besede veljajo danes nam.

Jezusov vnebohod ni njegov umik, ampak nam daje poslanstvo Cerkve. Nalogo, ki je tudi stvar našega dostojanstva. Jezus nam je zaupal svojo stvar, da jo nadaljujemo. Zaupa nam, da lahko spreminjamo svet tako, kot ga je on. K temu naj nas spodbudi molitev neznanega pisatelja iz 14. stoletja:

»Danes Kristus nima svojih rok, ima samo naše roke, da z njimi dela; Kristus nima svojih nog, ima samo naše noge, da človeštvo vodi k Bogu; Kristus nima svojih ustnic, ima samo naše ustnice, da ljudem oznanja božje kraljestvo; Kristus potrebuje našo pomoč, da človeštvu stoji ob strani. Mi smo edino Sveto pismo, ki ga ljudje še berejo. Mi smo zadnje Božje sporočilo, ki ga pišemo s svojimi dejanji. In če je naša pisava nečitljiva? In če so naše roke zaposlene z drugimi stvarmi? In če naše noge stopajo na kriva pota? In če naše ustnice govorijo lažnive besede? Ne moremo služiti Kristusu, ne da bi hodili za njim.«

Vaš vikar Alan